Populistična klima: Lekcije poljske opozicije

Nacionalistično-populistična plima je dosegla svoj vrh. Če parafraziramo znano duhovito domislico, ki jo je Winston Churchil izrekel leta 1942 po drugi bitki pri El Alameinu, to morda ni začetek konca sodobnega avtoritarnega nacionalizma, je pa vsaj konec njegovega začetka.
Jasno je, da bo poljska vladajoča stranka Zakon in pravičnost (PiS) nadaljevala spor z Evropsko unijo zaradi svojih prizadevanj, da bi na domačih tleh spodkopala neodvisnost sodstva in vladavino prava. In njen predsednik Jaroslaw Kaczynski si bo nedvomno še naprej prizadeval za prevzem nadzora nad redkimi neodvisnimi mediji – kar je naslednja pomembna točka na njegovi avtoritarni agendi. Poleg tega bo vlada pod vodstvom PiS, ker ji je bila prihranjena pozicijska politična vojna z novim, sovražnim predsednikom, še naprej z lahkoto od znotraj minirala evropski projekt.
Antipopulisti se lahko kljub temu tolažijo z dejstvom, da je poljski predsednik Andrzej Duda volitve ponovno dobil le za las, čeprav je imel na svoji strani armado z davkoplačevalskim denarjem financiranih državnih medijev. Presenetljivo dober rezultat poljske opozicije pravzaprav ponuja več naukov za vse, ki še vedno verjamejo v ustavno demokracijo in vladavino prava, ne glede na to, kje živijo.

Tarče žalitev

Prvič, če nameravaš na volitvah izzvati populistično vlado, je ključnega pomena, da zgradiš čim širšo koalicijo. Avtoritarni populisti v državah, kot sta Turčija in Madžarska, kar naprej zmagujejo na volitvah, ker so njihovi nasprotniki nenehno razklani zaradi notranjih sporov. Antipopulisti morajo postaviti na stran dolgoletne nesporazume glede vprašanj, povezanih s kulturo (pravice skupnosti LGBTQ in podobno) in ekonomsko politiko (kot sta protekcionizem in prerazporeditev dohodka), da se bodo lahko osredotočili na ključno nalogo: strmoglavljenje populistov z oblasti. Ker se ključni akterji niso bili sposobni združiti, so bila lani v Veliki Britaniji na propad obsojena tudi prizadevanja, da bi država ostala članica EU.
Hkrati se morajo antipopulisti naučiti konsolidirati svojo bazo tako hitro in učinkovito, kot to počnejo populisti. Žal je polarizacija, značilna populistična politična taktika, na splošno postala neločljivi del moderne politike. Razumevanje vsega tega je še posebno pomembno takoj po vzponu ali vrnitvi populistov na oblast. Na tej točki postanejo antipopulistične sile tarča žalitev s strani vlade, kar lahko traja leta. Poleg tega obstaja nevarnost, da jih poraz demobilizira.
V preteklih nekaj letih se je izkazalo, da ti tedaj, ko se populisti spustijo nizko, velikokrat ne preostane drugega, kakor da se sam spustiš še nižje. Impresivni viralni oglas Mourning in America (Žalovanje v Ameriki), ki ga je v ZDA objavila skupina Lincoln Project (sestavljajo jo republikanci, ki nasprotujejo Trumpu), je dober primer tega, kako učinkovito vrniti udarec. Seveda je precej lažje odgovarjati na populistična sporočila, če se populisti na oblasti izkažejo za bolj skorumpirane, nesposobne in sebične od tako imenovanih elit, ki so jih zamenjali.

Pozitivna sporočila

Dejstvo je, da se zdi tistim, ki si prizadevajo populiste izriniti z oblasti, "pozitivno sporočanje" neuporabno. Enako velja za prizadevanja za vzpostavitev popolnoma nove stranke ali "jedra" v antipopulističnem gibanju. Demokratična opozicija na Poljskem je v preteklih letih zapravila veliko časa za vzpostavljanje treh novih strank, ki naj bi bile sveža, nediskreditirana "pozitivna" alternativa PiS. Toda na koncu je bila Državljanska platforma (PO), stranka Donalda Tuska, nekdanjega poljskega premiera in predsednika Evropskega sveta, tista, ki ji je skorajda uspelo iztrgati oblast iz rok Kaczynskega.
Se pravi, da so lahko pozitivna sporočila v končnici predvolilne kampanje, ko je oblast še vedno na voljo, koristna za povečanje privlačnosti antipopulizma in pridobivanje neodvisnih volivcev. Pogosto - tako je bilo tudi na Poljskem - tak pristop zahteva, da v ospredje ali središče dogajanja stopi nova generacija politikov. To je še posebno nujno tedaj, ko je glavna antipopulistična opozicijska stranka tako dobro uveljavljena, kot je PO.
Ne nazadnje si je pomembno zapomniti, da populisti, ki seveda cvetijo po zaslugi opozicije, le težko uspešno vladajo. Nobeno naključje ni, da so se ameriški predsednik Donald Trump, njegov ruski kolega Vladimir Putin in britanski premier Boris Johnson vsi po vrsti katastrofalno odzvali na krizo zaradi covida-19. Ko so politiki ves čas osredotočeni na obvladovanje novic in se gredo politični teater, jim ostane le malo časa za kovanje učinkovitih rešitev za prave težave sveta.

Prehodnost populistov

Dokler bo torej mogoče ohraniti institucije na pravilih temelječe demokracije (zlasti v primeru svobodnega in neodvisnega tiska), bodo populistične vlade le prehodne. Poleg tega se bo na Poljskem vlada PiS v prihodnjih letih soočila z globokim strukturnim problemom. Dudo so namreč podprli v glavnem volivci, starejši od 50 let, medtem ko je Trzaskowski prepričal predvsem veliko mladih.