Pošast iz Marakeša

Žalostno je, ko postane očitno, da le redki med tistimi, ki so jih povabili, da bi na državni televiziji komentirali marakeško politično deklaracijo, ki je nadaljevanje rabatskega procesa in mnogih drugih dogovorov med afriškimi državami, EU in ZN, vsaj približno vedo, o čem ta dokument govori, medtem ko nekateri o njem tudi lažejo, in to niti najmanj "približno". Maja letos so zunanji ministri večine držav EU to deklaracijo podpisali in zdaj o tem ni več razprave. Še posebej nerazumen del nastopa je bilo vprašanje, ali je deklaracija obvezujoča, ob vsesplošnem olajšanju, ker s pravnega vidika ni. Kaznovanja in sankcij seveda ne bo, toda podpis katerekoli deklaracije, denimo deklaracije ZN o človekovih pravicah, obvezuje na drugi ravni, moralno, saj gre pač za splošno sprejete človekove pravice. Prav temu je namenjena marakeška politična deklaracija. Ko udeleženec televizijske debate jezno pripomni, da to menda ne pomeni priznanje migracije kot človekove pravice, je to le agresivni poskus, da se človekove pravice znova omejijo in zanikajo; to vsekakor ni moralno, saj migracije so človekova pravica. Za deklaracijo je značilno, da omenja zakonite migracije in hkrati ukrepe za dosego zakonitosti (vizumi, konzularno delo, načrtovanje, razne olajšave v korist migrantov), nasprotje temu pa ni ilegalnost, marveč neregularnost. S tem se ohranja stališče, da nobeno človeško bitje ni nezakonito. Deklaracija je objavljena na internetu, obsega slabih osem strani in vsakdo jo lahko prebere.
Dvigovanje temperature okoli te deklaracije je razumljivo, zlasti po resoluciji, ki jo je Evropski parlament izglasoval 25. oktobra in s katero se od vseh evropskih držav odkrito zahteva, da preprečujejo sovražni govor ter prepovejo skrajne desničarske stranke in skupine. Evropski parlament se pripravlja na volitve na vseh ravneh in bolj kot kadarkoli prej je potrebna odločnost, posebej ko specifične oblike išiasa vodilnega politika enkrat ne bodo več ovira. Za vsako državo je najbolj pomembno, da sovražnega govora ne meša s svobodo govora, in najbolje je, da je to zakonsko definirano. Najvišje izvoljeno evropsko telo ne dvomi več o tem, da sovražni govor neposredno vodi k nasilju.