Nekaj pri tem zagotovo drži – v interesu skupne prihodnosti in dobrih sosedskih odnosov sta potrebna stalen napor in prizadevanje za vzajemna spravna dejanja. Za majhne narode in države, kot je Slovenija, katere načelna in na evropskih vrednotah temelječa zunanja politika je tako rekoč edino orožje diplomacije, je to še toliko bolj pomembno. Takšna dobrososedska politika, zlasti takrat, ko je pospremljena s spravnimi dejanji, je lahko rezultat ne samo dobre volje, ampak tudi vzajemnega zaupanja in spoštovanja.
Vrsta vprašanj
Ob zavedanju primernosti in dolgoročne naravnanosti načrtovanih spravnih dejanj v Trstu in Bazovici pa se vendarle odpira vrsta vprašanj. Ali je, pred srečanjem dveh predsednikov, Boruta Pahorja in Sergia Mattarelle, zaupanje med Slovenijo in Italijo že na ravni, ko lahko prenese test načrtovanih spravnih dejanj? Ali gre za obojestransko iskren korak v smeri pomiritve med narodoma? Ali smo na naši strani dovolj tehtno premislili, kaj nam ta korak pomiritve prinaša zgodovinsko, kulturno, politično? Ali smo natančno dorekli vse vsebinske in ceremonijalno-logistične elemente tega koraka? In ne nazadnje, ali za ta korak obstaja nacionalno soglasje, ki mora vključevati tudi Slovence v Italiji?
Upati je, da ima aktualna slovenska politika ustrezne odgovore na vsa ta vprašanja. Ob predvidenih spravnih dejanjih, zlasti v Bazovici, gre namreč za izjemno občutljivo politično vprašanje, ki je zlasti v zamejstvu in na Primorskem tudi polno emocij in strahu, da se bomo s tem dejanjem odrekli zgodovinskemu spominu na strahote in krivice, ki jih je italijanski fašizem povzročil Slovencem. Bilo bi slabo, če minister Anže Logar, kot je izjavil v parlamentu, res ne razume teh skrbi in emocij, da ne ve, zakaj vse to buri duhove med Slovenci. Še slabše bi bilo, če se tega zaveda, a temu ne pripisuje nobenega pomena. Ob vsem tem bi mu težko pripisali naivnost, kar je sicer pogosta slabost slovenske zunanje politike. Ali to velja tudi za predsednika Pahorja, ki bo glavni akter teh spravnih dejanj, pa ni povsem gotovo.
S slovesnostjo v Bazovici imamo večji problem, kot si mislimo in kot si priznamo. Nevarnost politične zlorabe dogodka položitve vencev namreč ni zgolj na italijanski strani, ampak tudi na naši
Širša pot pomiritve
Vseh teh dilem in strahov ne bi bilo, če bi bil ta dogodek omejen na Trst, na simbolno vrnitev tržaškega Narodnega doma slovenski skupnosti. Na ta dogodek smo čakali 100 let in se nanj pripravljali 20 let. Čeprav pozno, gre nedvomno za dobrodošlo potezo Italije, ki odpira širšo pot pomiritve med narodoma. Slovenija mora to gesto pozdraviti in jo prepoznati kot gesto dobre volje in krepitve vzajemnega zaupanja. Ne glede na pomisleke, ali sta ob tem res primerna tudi obisk Bazovice in položitev vencev k spomeniku bazoviškim junakom in k spominskemu obeležju na bazoviški fojbi, pa velja imeti pred očmi, da bo ključen dogodek vrnitev Narodnega doma v Trstu, ki je izjemne simbolne vrednosti. In temu bi morala biti posvečena naša pozornost.
Položitev dveh vencev v Bazovici bo politično zahtevna, morda celo tvegana poteza za oba predsednika. Za Slovence je seveda pomembno, da se bo prvič po 90 letih na najvišji politični ravni Italija poklonila spominu na štiri pripadnike organizacije TIGR. Na drugi strani je za Italijane enako pomembno, da se bo Slovenija, na enaki politični ravni, poklonila spominu na povojne poboje po osvoboditvi Trsta. Kot se napoveduje, gre za dejanji pietetne narave, poklon žrtvam nasilja, brez vrednostnega predznaka, ne pa za priznanje zgodovinske krivde ene ali druge strani. Da bodo tako na eni kot na drugi strani po svoje interpretirali to spravno dejanje v Bazovici, je dejstvo, ki mu ni mogoče ubežati. Politiki na obeh straneh pa naj to pietetno dejanje izkoristijo za nadaljnjo graditev zaupanja in sožitja med obema narodoma. Konec koncev nam menda že tudi Italija priznava, čeprav sramežljivo, da smo bili Slovenci v drugi svetovni vojni na strani zaveznikov, tj. zmagovalcev. Kako naj bi potem bila jugoslovanska partizanska vojska, ki je osvobodila Trst, okupatorska vojska?
Nezadostno in neiskreno
Veliko teh vprašanj je naslovila mešana zgodovinsko-kulturna komisija, ki je sedem let preučevala slovensko-italijanske odnose v obdobju 1880-1956. Bilo je potrebno precej politične volje obeh vlad za ustanovitev te komisije in veliko dela zgodovinarjev, da so leta 2000 končno objavili skupno poročilo, ob razumevanju, da bosta obe strani to poročilo tudi objavili. Slovenija je to storila, Italija še vedno ne. Potrditev zaveze italijanske strani leta 2017, da bo ob 100. obletnici požiga Narodni dom vrnila slovenski skupnosti v Trstu, je bila, čeprav zgolj kot simbolna gesta, vsekakor dobrodošla poteza, vendar mogoče nezadostna in neiskrena, saj ni utemeljena na skupnem poročilu mešane komisije. Koliko je bilo, kljub dolgoletnim diplomatskim pogajanjem, v to z naše strani vloženega truda, ne vemo, kot tudi ne vemo, ali in zakaj se je temu upirala italijanska stran. To dejstvo namreč lahko ogrozi iskren namen obeh predsednikov, da poleg politično nespornega dogodka v Trstu s položitvijo dveh vencev v Bazovici utreta pot pomiritve med narodoma. Ali bo to zamujena zgodovinska priložnost, bomo še videli. Tudi to bo odgovornost obeh predsednikov.
Krhkost simbolike položitve dveh vencev pa lahko ogrozi že ne dovolj razdelana in usklajena scenografija celotnega dogodka. Kot rečeno, gre za izjemno občutljivo gesto za obe strani, kjer ni mesta za improvizacijo ali nadigravanje v smislu, kdo bo od tega dogodka več profitiral. Zato upamo, da so dogovorjeni in usklajeni vsi detajli tega dogodka v Trstu in še bolj v Bazovici: od sestave delegacij s spremstvom, brez ikonografije, izjave pred dogodkom in po njem, usklajen tekst morebitnih govorov, vrstni red položitve venca, velikost in oblika venca z besedilom na trakovih, fototermini, prisotnost medijskih hiš do zamejitve možnih demonstracij oziroma motenj ceremonije in brez raznih interpretativnih izjav po dogodku, ki ne bi bile v duhu sprave.
Strah, da se bomo s tem dejanjem odrekli zgodovinskemu spominu na strahote in krivice, ki jih je italijanski fašizem povzročil Slovencem
V nočno moro
Glavni problem, ki sicer dobro idejo spravnega dejanja lahko sprevrže v nočno moro in ki nas vrača k vprašanju, ali je ta korak res dovolj premišljen, pa je na našem lastnem dvorišču. Glede na strastno polemičnost in črno-belo slikanje o (ne)potrebnosti in (ne)pomembnosti polaganja vencev v Bazovici, ki ima simptome globokega ideološkega razkola ne samo v zamejstvu in na Primorskem, temveč po vsej Sloveniji, lahko na žalost ugotovimo, da pobudniki v pripravah na ta dogodek niso opravili svoje domače naloge. V vseh diplomatskih učbenikih boste brez težav našli priporočilo, da je za vsa pomembna zunanjepolitična vprašanja pametno iskati in zagotoviti notranjepolitično soglasje. Brez tega soglasja je moč diplomacije oslabljena, njena akcija pa izpostavljena riziku poraza.
Videti je, da te lekcije nista upoštevala ne urad predsednika ne zunanje ministrstvo. Ljubljana v priprave na dogodke v Trstu in Bazovici ni ustrezno vključila slovenske skupnosti v Italiji, kar je nedopustna napaka. Še pred vsakim našim pomembnim obiskom preko meje v Italiji ali Avstriji se predhodno organizirata srečanje in dialog s slovensko skupnostjo. Tokrat, ob tako pomembnem vprašanju za slovensko skupnost, pa je ta dialog umanjkal. Umanjkala pa sta tudi dialog in dogovor na notranjepolitičnem terenu. To je vsekakor vprašanje, ki bi si zaslužilo obravnavo v državnem zboru. Vlada in urad predsednika sta zamudila priložnost za dialog z opozicijo po tem vprašanju. Če vlada ni videla potrebe za tak dialog, bi pobuda za to lahko prišla iz urada predsednika. Pri tem pa bi lahko vztrajala tudi opozicija. Zamudili smo priložnost za poenotenje o pomembnem zunanjepolitičnem vprašanju. To bi bilo težko, a ne nemogoče, kot bi rekel predsednik republike.
Nevarnost politične zlorabe
S slovesnostjo v Bazovici imamo večji problem, kot si mislimo in kot si ga priznamo. Nevarnost politične zlorabe dogodka s položitvijo vencev v Bazovici namreč ni zgolj na italijanski strani, ampak tudi na naši. Javne izjave obeh političnih polov dajejo načrtovanemu dogodku v Bazovici močan ideološki predznak, ki same po sebi izpričujejo globok razkol v slovenski družbi. In kako naj potem sosedu ponujamo akt pomiritve, če nanj sami nismo pripravljeni. Kako naj stopimo v polje pomiritve z Italijo, če pa je stališče vladajoče stranke o tem vprašanju bližje desni polovici Italije kot pa levi polovici Slovenije. Namesto pomiritve z Italijo lahko dobimo še globlji razkol v Sloveniji.
Ali smo pozabili - gre namreč za Slovenijo, za zaščito njenih državnih interesov. Ali se predsednik republike, ki se podaja na to pot, tega zaveda?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
