Glorija Lorenci
23. maj 1970
Prva mina za hitro cesto
"Zasadili so prvo lopato," tako smo še do nedavna poročali s slovesnih pričetkov gradenj. Modernizacija prinaša svoje, zato danes poročamo: Stane Kavčič, predsednik republiškega izvršnega sveta, je včeraj pri Postojni sprožil prvo mino. S tem so simbolično začeli izvajati največjo investicijo v zgodovini Slovencev - gradnjo prvega odseka slovenske hitre ceste od Vrhnike do Postojne.
V otvoritvenem govoru je Lojze Blenkuš, dipl. inž., direktor cestnega sklada SRS, ki opravlja naloge investitorja, navedel že znane vzroke, ki so zahtevali gradnjo hitre ceste. V prvi vrsti je omenil naraščanje motorizacije. Ob koncu je zaželel, da bi bila podobna slovesnost prihodnje leto na Štajerskem, kjer bi z odsekom Hoče-Levec nadaljevali gradnjo avto ceste.
25. maj 1970
Ljubljana je proslavljala pozno v noč
Eksplozivno razpoloženje, ki je vladalo ves čas tekme Jugoslavija - ZDA v dvorani Tivoli, so tisoči gledalcev prenesli tudi na ljubljanske ulice. Težko se je bilo že prebiti iz dvorane na glavno cesto, še težje pa potem prodreti z vozili v središče mesta. Razpoloženje je bilo podobno tistemu lani na Vaclavskem trgu v Pragi po zmagi češkoslovaških hokejistov nad Sovjetsko zvezo na svetovnem prvenstvu v Stockholmu. Dolge kolone ljudi so se pomikale po središču mesta in neprenehno vzklikale, mahale z zastavami, ki so jih potrgale kar s kandelabrov, in s transparenti. Na križišču pred glavno pošto pa je miličnik usmerjal promet z Viča v Cankarjevo ulico, kajti množica ljudi je povsem zasedla Titovo cesto.
Ljubljanski gostinci se niso najbolje znašli in so povečini zapirali svoje lokale ob običajnem delovnem času, čeprav so poprej obljubili, da jih bodo imeli odprte celo noč.
Obljube se je držala v središču mesta ena od najstarejših gostiln, znana Šestica, kjer je bilo nabito polno gostov še ob eni uri ponoči. Pilo se je vse od močnih pijač do piva in vina, povečini kar stoje, ker za mizami ni bilo prostora. /.../
V hotelu Lev smo izvedeli, da so se kmalu po končani tekmi manifestanti zbrali pred vhodom, zato so se bali, da v svoji ekstazi, ki ni poznala meja, ne bi napravili preveč škode. Na sreči so si "sposodili" le nekaj zastav in želeli videti ameriške igralce, vendar so kmalu odšli. Da ni prišlo do česa hujšega, imajo veliko zaslugo miličniki, ki so bili zbrani v precej velikem številu prav v bližini hotela Lev in so manifestante usmerjali v središče mesta.
Z. Vahtar
26. maj 1970
Pobalinstvo
V kinematografe zahaja kaj pisana in - da se milo izrazim - pogosto tudi čudna publika. Ne le pri nas, tako je povsod po svetu. Popreček vzgojenosti gledalcev je ponekod nekoliko višji, drugje spet nižji. Za Maribor bi lahko trdil, da sodi v drugo skupino. Za svojo trditev imam tudi dokaz.
Znano je, da se nekateri nevzgojeni gledalci - posebej ob popoldanskih, pa tudi ob večernih predstavah - med predvajanjem na glas smejijo, tudi tedaj, ko na platnu ni videti ničesar smešnega, da nekatere prizore prostaško komentirajo, vpijejo, se prerivajo in včasih celo pretepajo.
/.../ To, kar je 9. maja popoldne doživel neki mariborski zdravnik v kinu Udarnik, pa presega seveda že vse meje. Sredi predstave je nanj in na njegovo ženo priletela nekakšna kepa. Skoraj hkrati sta dobila "pošiljko" iz balkona. Zaradi teme v dvorani seveda nista mogla takoj videti, kaj je priletelo nanju. Najprej sta mislila, da jima je nekdo z balkona vrgel dve kepi sladoleda. Šele ko je bilo predstave konec in je zasvetila luč, sta ugotovila, da je nanju z balkona neki nepridiprav vrgel - dve surovi jajci. Obleki zdravnika in njegove žene sta morali seveda že naslednji dan v čistilnico, toda ne gre le za strošek, ki sta ga imela zaradi pobalinske nesramnosti nepridiprava na balkonu, lahko si predstavljamo tudi njuno jezo, ko sta opazila, kakšnega blagoslova sta bila deležna.
Nastaja seveda vprašanje, kaj ukreniti proti takim pobalinom. Razumljivo je, da pri vsaki predstavi v dvorani ne more biti tri ali pet miličnikov, ko le-teh še drugod primanjkuje. bržkone je edina možnost preprečevanja izpadov, da bi kino podjetja v dvorani takoj, ko bi opazila kakršnokoli pobalinsko početje, poklicala miličnike, pa bi ti potem primerno ukrepali. Kajti samo z zares ostrimi kaznimi bomo v naših kinodvoranah spet uvedli red.
Dežurni reporter
26. maj 1970
Moj oče Josip Broz
Ob rojstnem dnevu predsednika Tita smo obiskali njegovega sina Miša, da bi napisali nekaj doslej neobjavljenih podrobnosti iz njunih srečanj.
- Čemu hočete pisati o Mišovih spominih? Broz v Zagrebu ni redek priimek in skoraj nihče ne ve, čigav sin je moj mož. Živimo mirno in odmaknjeno. Po vašem članku morda več ne bo tako ... se je uprla Miševa soproga Mira, zdravnica, vojaška uslužbenka 6. razreda s činom poročnika, ko je slišala, da hočemo zapisati nekaj doslej neobjavljenih podrobnosti Miševih srečanj s predsednikom, ko je bil Tito oče, daleč od državniških poslov in obveznosti.
Sklicevali smo se na znanstvo z Mišem iz časov, ko je bil dijak desete gimnazije v Beogradu. Čeprav samo rezervni poročnik, je Miša prepričal aktivnega poročnika Miro, da smo nadaljevali pogovor.
Trikrat v življenju me je Stari natepel, se spominja Mišo Broz. Prvič zato, ker sem pobegnil od mize, ker sem se raje igral kot jedel. Drugič je bilo zaradi angleščine. Tretjič ... Ne spomnim se. Bržkone tudi zaradi učenja.
- Kaj pa kregan?
To nikoli ni bilo kreganje z grožnjami in povzdignjenim glasom. Brž ko sem odrasel, mi ni Stari nikoli maral ničesar ukazati ali me siliti, da bi kaj storil. Razložil mi je položaj in mi na koncu svetoval. To je bilo najhuje. Nisem se mogel prepirati in upirati, ker mi je samo povedal, kako meni, da bi bilo najbolje storiti. Moral sem razmisliti in hočeš nočeš priznati, da so ti nasveti vselej najboljši. Rasel sem kot večina mladih, včasih hitreje, včasih počasneje spoznaval, da imajo starejši vselej prav in da jih je treba poslušati.
Mišo se je rodil 1941. Skrivali so ga v Zagrebu in pozneje spravili k partizanom. Od rojstva so ga klicali Mišo in šele po vojni je dobil uradno ime Aleksander.
/.../ Zelo medlo se spominjam leta 1946. Vem, da so me ostrigli do kože in da sem v letalu na poti v Beograd strahovito bruhal in da so mi na letališču od daleč pokazali veliko skupino in rekli: Tam je tvoj oče. Pozneje sem izvedel, da je Stari po naključju prav takrat priletel iz Moskve. Zato ga nisem videl na leatališču, marveč šele kasneje na Dedinju.
Pripeljali so me v delovno sobo s klubsko garnituro. Pokazali so mi Starega, jaz pa sem raportiral, da sem prispel, kot so me bili naučili. Takrat sem ga prvič videl in nikakor se nisem mogel navaditi, da bi mu rekel očka. Dolgo časa sem ga ogovarjal s "slišiš ti". Navajen sem bil, da sem ljudi, ki so me skrivali med vojno, klical očka. Zato se mi je tako počasi zjasnilo v glavi, da sem naposled s svojim resničnim očetom.
Po osvoboditvi Mišo Broz ni zamudil nobenega rojstnega dne svojega očeta. /.../
Pred petimi leti sem sklenil, da se bom oženil. Imel sem 23 let in mnogi seveda mislijo, da je moški pri teh letih premlad za poroko. Zato sem dolgo premišljeval, kako naj s tem seznanim Starega. Bal sem se, da bo nasprotoval. Naposled sem se odločil, zamižal in izjavil: Oženil se bom.
Dovolj si odrasel in mislim, da veš, kaj počneš. Sam odloči, mi je dejal Stari. Bil sem srečen in ponosen, da mi zaupa, pravi Mišo.
Devetnajstmesečna Aleksandra Broz je postala lačna in se je zbudila. Mala deklica nebeško modrih oči je postala takoj osrednja osebnost in očitno je bilo, da je pogovor pri kraju.
(Politika Expres)
FOTOZAPIS!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Maturanti na mariborskih ulicah
V soboto so se na mariborskih ulicah spet pojavili maturanti mariborskih srednjih šol. To so bili maturantje srednje šole za telesno vzgojo Maribor. S številnimi napisi in z domačo godbo so starejšim Mariborčanom obujali spomine na njihovo mladost, mlajši pa so se ob njihovih duhovitostih seveda čudovito zabavali. V sprevodu pa je bilo tudi nekaj resnega. Maturantje srednje šole za telesno vzgojo so namreč s seboj nosili v obliki pokalov tudi dokaze o uspehih, ki so jih dosegli v športnih tekmovanjih v preteklih štirih letih. (Večer, 25. maj 1970) Foto: Dragiša Modrinjak
