Naslednji teden v noči iz nedelje na ponedeljek bodo že 93. zapored podelili nagrade Ameriške akademije filmskih umetnosti in znanosti, oziroma kakor jih po navadi imenujemo, oskarje. Okoli 9300 glasovalcev si je moralo ogledati približno 55 nominiranih filmov ter premisliti, kateri od njih si zaslužijo prestižne kipce. Letošnja podelitev je še toliko pomembnejša, ker bi utegnila končno predstavljati tisto težko pričakovano točko, po kateri se bo filmski svet začel počasi, a zanesljivo vračati v normalne tirnice. Dogodek bo sicer še vedno močno zaznamovan s protikoronskimi ukrepi. Slovesnost se bo vzporedno odvijala z vsaj štirih lokacij v Los Angelesu, Londonu in Parizu, s čimer bodo zmanjšali število gostov v enem prostoru, obenem pa olajšali potovanja mednarodnim nominirancem. Akademija je že prej omehčala tudi kriterije pri upravičenosti filmov za nominacije. Če je do letos veljalo železno pravilo, da mora biti film vsaj en teden predvajan v kinih v Los Angelesu, je tokrat bilo dovolj že, če so imeli studii pripravljen načrt za redno distribucijo, preden so zaradi epidemije zaprli kinodvorane. A dejstvo, da bodo zlate kipce kljub negotovim razmeram dejansko podelili v živo, na odru in brez pomoči spletnih konferenc, je izjemno spodbudna poteza, ki bi utegnila dati močan zagon filmski industriji v prihajajočih mesecih. Še posebno zato, ker kini - vsaj tisti, ki so zaprtje preživeli - v ZDA ravno v teh dneh znova odpirajo svoja vrata.
Na dlani je torej ključno vprašanje: ali je oskarjevska bera zaradi vseh odpovedi in odlogov dejansko okrnjena? Spomnimo: mnogi veliki projekti, kot so Dune Denisa Villeneuva, Francoska depeša Wesa Andersona in Zgodba z zahodne strani Stevena Spielberga, še vedno čakajo na primeren trenutek, da jih bodo studii poslali v kinodvorane. A najbolj presenetljivo spoznanje je vendarle to, da imamo kljub temu pred sabo zelo razgiban in kakovosten nabor nominirancev, ki dajejo vtis, da se kriza sploh ni zgodila. V zadnjem letu smo videli veliko res dobrih filmov, zato tudi oskarjevska selekcija ne kaže nikakršnih znakov, da bi imeli organizatorji kakršnekoli težave pri sestavljanju seznama nominirancev. To lahko s toliko večjo gotovostjo trdimo tudi zaradi tega, ker filmi letošnje selekcije ponovno kažejo vse običajne lastnosti, ki so značilne za pojem "oskarjevskega filma". Namreč, da so to celovečerci, ki niso nujno samo najboljši filmi minulega leta, temveč da - morda celo pomembneje - opisujejo trenutne družbene probleme in trenja. Kot vsako leto nominirani filmi tudi letos ponujajo nekakšen prerez trenutnih travm ameriške družbe, seveda skozi značilno, izrazito liberalno perspektivo hollywoodske filmske industrije.
Prva in trenutno tudi najpomembnejša tematika te vrste je enakopravnost med spoloma in s tem povezana prizadevanja za odpravo spolnih zlorab žensk. Petintridesetletna britanska režiserka Emerald Fennell je v svojem prvencu Obetavna mladenka (Promising Young Woman, 2020) zadela v srce te problematike. Pripoved o maščevalni 30-letnici, ki s sabo nosi psihološke brazgotine posilstva iz študijskih dni, se ponaša z brezhibnim scenarijem, izvrstno glavno vlogo Carey Mulligan, predvsem pa film skozi žanrski okvir razgalja ključni problem te tematike: apatijo tistih, ki niso v položaju žrtve. Obetavna mladenka je eden tistih filmov, ki jim uspe filmsko mojstrskost kombinirati z aktualno realnostjo, in le stežka bi ugovarjali, če bi se prav ta film znašel z najpomembnejšim kipcem v roki.
Potem je tu tema, ki že dlje časa vztraja v ospredju oskarjevskih debat. Vprašanje zastopanosti rasnih manjšin je doseglo vrelišče leta 2016, ko se je Akademija po ostrih kritikah in grožnjah s protesti zavezala k spremembam v strukturi glasovalnega telesa. Od tedaj se predvsem predstavniki afroameriške skupnosti vse pogosteje prebijajo med nominirance. Letos to vlogo v najpomembnejši kategoriji igra film Juda in črni mesija (Judas and the Black Messiah, 2021), tragična biografska zgodba o Fredu Hamptonu, prezgodaj preminulemu voditelju Črnih panterjev. Odmevni nominaciji sta zabeležila še Viola Davis in posthumno tudi Chadwick Boseman za Netflixovo adaptacijo gledališke igre Ma Rainey: mati bluesa (Ma Rainey's Black Bottom, 2020). Tema filmoma se letos priključuje še odmeven primerek azijsko-ameriškega filmskega ustvarjanja, saj je imigrantska drama Minari (2020) z nominacijo za najboljši film nadoknadila tisto, kar so lani preprečili prav tako hvaljenemu Slovesu (The Farewell, 2019).
Nepogrešljiva je tudi bolj ali manj neposredna kritika predsedovanja Donalda Trumpa in konservativnih politik po svetu, letos preko sodne drame Sojenje Čikaški sedmerici (The Trial of the Chicago 7, 2020). Slednja podoživlja politično motiviran proces proti protestnikom, ki so leta 1968 na ulicah izražali nejevoljo zaradi vpletenosti ZDA v vojno v Vietnamu. Film Aarona Sorkina načenja zelo aktualne teme zatiranja svobodnega izražanja ter neomajne vere v pravno državo. Vsaj v tem primeru je ravno ta aktualnost filmu dala presenetljiv veter v hrbet, saj bi bil za to precej konvencionalno dramo večji uspeh vendarle nekoliko pretiran.
In če filmi skozi te tri pristope secirajo sodobne ZDA, potem je David Fincher s filmom Mank (2020) dal glasovalcem Akademije gradivo za še eno večno aspiracijo oskarjevske elite: hollywoodsko narcistično občudovanje lastne veličine, moči in zgodovine. Fincher je z Mankom znova odprl eno najslovitejših epizod ameriškega filma, nastanek Državljana Kana (1941), le da tokrat ne z vidika Orsona Wellesa, temveč skozi oči scenarista Hermana J. Mankiwicza. Ta nostalgična zgodovinska drama s pomočjo še ene izvrstne vloge Garyja Oldmana daje prepričljiv prerez Hollywooda pred začetkom druge svetovne vojne, a se je težko znebiti občutka, da film kljub desetim nominacijam razen ozkega cinefilskega in zgodovinskega interesa nima tiste prepotrebne univerzalnosti, kakršno potrebujejo najboljši oskarjevski filmi.
Če je do letos veljalo železno pravilo, da mora biti film vsaj en teden predvajan v kinih v Los Angelesu, je tokrat bilo dovolj že, če so imeli studii pripravljen načrt za redno distribucijo, preden so zaradi epidemije zaprli kinodvorane.
Prav zato se zdi, da so razen izjem v obliki Nadobudne mladenke najboljši filmi med letošnjimi nominiranci prav tisti, ki ciljajo na univerzalnost človeške izkušnje in niso obremenjeni z imperativi načenjanja aktualnih problemov. V Očetu (The Father, 2020), posnetem po gledališki uspešnici Floriana Zellerja, nas sijajni Anthony Hopkins vživi v kožo starostnika z napredujočo demenco. Čeprav je bilo filmov na to temo v zadnjih letih kar nekaj, je Oče najboljši od njih in se prebrisano poigrava s formo pripovedne uganke v slogu Christopherja Nolana. Čeprav v kategoriji oskarja za najboljšo moško glavno vlogo večina nagrado že pripisuje preminulemu Chadwicku Bosemanu, je čustveni doseg Hopkinsovega performansa tako izjemen, da si je težko predstavljati koga drugega s tem kipcem v rokah. Meje filmskega izražanja na drugi strani na podoben način preizkuša Zvok metala (Sound of Metal, 2019), v katerem režiser Darius Marder svet predstavi skozi perspektivo oglušelega bobnarja, ki ga igra prav tako izjemni Riz Ahmed. Film se ponaša s skorajda eksperimentalno zvočno kuliso ter predstavlja redek primer uspešnega združevanja čustvene drame ter poigravanja z mejami filmskega medija.
In na koncu je tu še glavni favorit letošnje podelitve, Dežela nomadov (Nomadland, 2020), ki je že slavil v Benetkah, na zlatih globusih in na baftah. Ni težko videti, zakaj film režiserke Chloé Zhao tako privlači nagrade - ne zato, ker bi bil v svojem pripovedovanju tako drzen kot Oče ali Zvok metala, temveč ker mu uspe združiti več na videz nasprotujočih si silnic. To najbolje demonstrira način, kako ta zgodba o potujočih delavcih združuje tako nezdružljive strani, kot so velike korporacije in izkoriščano delavstvo. Konkretno: pri filmu je vidno vlogo igralo podjetje Amazon, ki pa ga je film seveda moral prikazati v nevtralni, če ne kar v pozitivni luči. Zaradi tega je Dežela nomadov nekakšen oksimoron - po eni strani se postavlja na stran najbolj ubožnih, a ne upa iti tako daleč, da bi s prstom pokazal na prakse tistih, ki to stanje povzročajo. Čeprav ima film nemalo odlik, to ni najboljši film Chloé Zhao, ki je z Jezdecem (The Rider, 2017) mnogo prepričljiveje posegla v srce ameriške biti. Vseeno pa film tako spretno igra na čustva ameriške nacije, da ga lahko kljub desetim nominacijam Manka tudi tokrat prepoznamo kot glavnega favorita.
Čeprav je prihodnost še negotova, pa tokratni oskarji vendarle dajejo utemeljeno upanje, da je pomlad res pred vrati
Ravno zaradi tega, ker so ti filmi nastali že v obdobju pred epidemijo, še toliko bolj ustvarjajo vtis neke pretekle normalnosti, ki bo, upamo, kmalu postala tudi realnost prihajajočega obdobja. Vseeno je že zdaj jasno, da za večino studiev minula filmska sezona ne bo uspešna, bo pa letošnje leto izredno pomembno za ocene, kako uspešno bo okrevanje, od česar bo odvisno, kateri akterji na sceni bodo preživeli, to pa bo imelo na dolgi rok pomemben vpliv na to, kako bomo v prihodnje gledali filme. Čeprav je prihodnost še negotova, pa tokratni oskarji vendarle dajejo utemeljeno upanje, da je pomlad res pred vrati.
