Zakaj lahko državni sekretar Žan Mahnič zmerja novinarke z alkoholičarkami, ne da bi ga njegovi kolegi krcnili? In zakaj prvi med ministri na twitterju deli sovražne objave uporabnikov, ki so identiteto ukradli ljudem z drugega konca sveta? Ni kaj, nenavadne reči se dogajajo v naši dolini. Od klikanja na članke s škandaloznimi naslovi nas bolijo prsti in glava, internet gori. Naši politiki so najboljši komedijanti, kokice in twitter pa super kombinacija za večerni odklop možganov. Kdo je rekel, da politika ni zabavna?
Medtem na manj zabavnih, manj utripajočih in nasploh precej suhoparnih straneh slovenske vlade: minister Andrej Vizjak je januarja predstavil predlog novega zakona o varstvu okolja. Potihoma in brez pompa je predlagal zamisli, ki si jih še pred letom dni ne bi upal predlagati noben količkaj resen gospodarstvenik, kaj šele minister za okolje, saj bi na mestu obveljale za popolnoma nore. Pa Vizjakov tokratni predlog za zdaj – razen nekaj osamljenih odzivov nevladnih organizacij – ni bil deležen nobenega posebnega zgražanja niti zanimanja javnosti.
V primerjavi z drugimi evropskimi državami je imela Slovenija doslej zelo soliden sistem varovanja okolja in zdravja ljudi. Pri izdaji dovoljenj in soglasij za investicije, ki bi lahko pomembneje vplivale na naše okolje in zdravje, smo imeli in večinoma še imamo vzpostavljenih več varovalk, od priprave strokovnega poročila o vplivih na okolje in sodelovanja raznih strokovnih inštitucij v obliki obveznega mnenja do prepovedi gradnje brez pravnomočnega okoljevarstvenega soglasja in sodelovanja okoljevarstvenih in naravovarstvenih organizacij neposredno v upravnih postopkih. Sistem ima v praksi seveda – tako kot vsak drugi – svoje pomanjkljivosti. Toda novi zakon obstoječih pomanjkljivosti ne odpravlja. Nasprotno – če bo sprejet, bo obstoječi sistem naluknjan kot švicarski sir.
Zavezana usta uradnih inštitucij
"Ministrstvo vlogo za izdajo okoljevarstvenega soglasja, projekt in poročilo o vplivih na okolje pošlje občini, na območju katere bo izveden nameravani poseg, ter ministrstvom in organizacijam iz tretjega odstavka 91. člena tega zakona (v nadaljnjem besedilu: mnenjedajalci) ter jih pozove, da se v 21 dneh po prejemu poziva opredelijo, ali sta projekt in poročilo o vplivih na okolje ustrezna … Mnenjedajalec se lahko opredeli: 1. da sta projekt in poročilo ustrezna, 2. da je treba projekt ali poročilo dopolniti." Tako črno na belem piše v novem predlogu. Ne, niste narobe prebrali: negativno mnenje uradnih institucij ni več predvideno oziroma dovoljeno. Kar preprosto povedano pomeni, da uradne institucije, kot so zavod za varstvo narave, direkcija za vode ali nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), po ministrovo ne smejo več avtonomno ugotoviti, da je neki projekt absolutno nesprejemljiv. Iz česar seveda takoj zatem sledi vprašanje, zakaj jih torej potem sploh še potrebujemo, če pa očitno lahko samo še prikim(av)ajo investitorju.
Recimo, da vam hočejo v sosedstvu postaviti cementarno. Ne zavod za varstvo narave iz razlogov okoljske škode ne NIJZ zaradi ogrožanja zdravja ljudi ne bosta smela več ugotoviti, da na predvideni lokaciji cementarna preprosto ni možna, ne glede na njeno proizvodno zmogljivost. Vse, kar bosta očitno smela storiti, je investitorju predlagati, naj bo nekoliko manjša. Ali če uporabimo realen primer predvidene vgradnje kanalizacijskega kanala med ljubljanskim Brodom in Črnučami, ki že nekaj let močno buri duhove v prestolnici in glede katerega je lanskega oktobra agencija za okolje v tretje vendarle odločila, da je treba opraviti presojo vplivov na okolje. V predhodnem postopku, v katerem je agencija ocenjevala, ali je takšna presoja potrebna, je na primer NIJZ zatrdil, da se ne strinja z vgradnjo kanala na tem območju, ker je z vidika vplivov na zdravje ljudi povsem nespremenljiva. Če bo ljubljanska mestna občina kot investitor pri projektu vseeno vztrajala in zaprosila za okoljevarstveno soglasje zanj, pa po novem taisti nacionalni inštitut ne bo smel več skleniti, da je projekt absolutno nesprejemljiv, in zato izdati negativnega mnenja, čeravno bo šlo za identičen projekt na identičnem območju.
Problematično je sicer že samo sporočilo takšnih določb in omejitev. Kaj namreč sporočajo institucijam in strokovnjakom, ki so tam zaposleni za neodvisno presojo, če ne tega, da v resnici niso v funkciji varovanja zdravja in okolja, temveč v službi investitorjev, in da njihova primarna naloga torej ni varovanje naših skupnih interesov in zaščita zdravja ljudi in narave, temveč narediti investicijo izvedljivo?
(Pre)kratki roki
Uradni mnenjedajalci imajo za svoje mnenje na voljo enaindvajset dni. In naj bi jih imeli še naprej. Novo pa je, da je ta rok doslej bil zgolj instrukcijski, sedaj pa se bo, če jim mnenja v roku ne bo uspelo pripraviti, štelo, da se s posegom strinjajo. Rešitev je na prvi pogled razumna. Okoljsko odločanje pač ne sme trajati predolgo ali celo v nedogled, ker to ni pošteno do investitorjev. A investicije in vloge so lahko zelo kompleksne. Mnenjedajalci ne morejo vedeti in poznati vsega, zlasti ne za vsako mikrolokacijo. Včasih je potrebna terenska preverba ali pa je treba opraviti kakšno analizo. Že sama dokumentacija lahko ima več tisoč strani, v njej pa so lahko navedeni podatki in trditve, ki jih je smiselno samostojno preveriti. Zato se lahko zlahka zgodi, da teh enaindvajset dni enostavno ni dovolj. Za kako kompleksne zadeve lahko gre pri okoljevarstvenih postopkih, navsezadnje ilustrira dejstvo, da je na primer HESS (Hidroelektrarne na spodnji Savi) za svoj odgovor na mnenje zavoda za varstvo narave v primeru HE Brežice zahteval šest mesecev odloga. Neodvisne institucije pa naj bi o podobno kompleksnih investicijah merodajno razsodile v samo enaindvajsetih dneh. Za lažjo predstavo – upravne enote imajo na primer za odgovor na vašo vlogo za poroko zunaj uradnih prostorov na voljo trideset (!) dni.
Potihoma in brez pompa je predlagal zamisli, ki si jih še pred letom dni ne bi upal predlagati noben količkaj resen gospodarstvenik, kaj šele minister za okolje, saj bi na mestu obveljale za popolnoma nore
Če bi minister v resnici hotel samo razumno pospešiti odločanje, bi (lahko) uredil tako, kot je že urejeno pri izdaji integralnih gradbenih dovoljenj. Tam mora upravni organ v primeru neodzivnosti mnenjedajalcev pristojno mnenje pridobiti od njim nadrejenih institucij ali od izvedencev. Privzeti, da je mnenje, če ni pravočasno izdano, pozitivno, je namreč glede na to, da so okoljska dovoljenja in soglasja potrebna samo in ravno pri projektih, ki lahko pomembno ogrozijo zdravje in okolje, skregano z vsako pametjo. Zahtevnejši in potencialno bolj škodljivi projekti z obsežnejšo dokumentacijo in kompleksnejšimi vprašanji bodo po tej logiki morda celo lažje dobili zeleno luč kot manj zahtevni in manj škodljivi. Če pristojni inštituciji ne bo uspelo preučiti obsežne dokumentacije, bo preprosto obveljalo, da je projekt sprejemljiv.
Privatizacija okoljskega odločanja
Čeprav je veljavni slovenski režim varovanja okolja in narave primerjalno zelo soliden, stroka že dolgo opozarja na njegov najšibkejši člen. Ko zaprosijo za okoljevarstveno soglasje, morajo investitorji priložiti tudi poročilo o vplivih projekta na okolje. Poročilo naj bi dalo objektivno sliko investicije in njenih vplivov. Zato naj bi ga pripravljali kompetentni in neodvisni strokovnjaki. Težava pa je, da po zakonu pripravljavca poročila izbere in plača investitor. V neodvisnost in integriteto presojevalcev počez seveda ne gre dvomiti. A vseeno: na majhnem trgu, kot je slovenski, posla ni neomejeno in ponudba praviloma prekaša povpraševanje. Pa tudi izve se vse. Vprašanje se zato zastavlja kar samo od sebe: koliko povpraševanja pa bo po presojevalcu, katerega okoljska poročila znajo biti neugodna za investitorje? Stroka je že večkrat predlagala spremembo, po kateri presojevalcev ne bi več samostojno izbirali investitorji, temveč bi jim bili dodeljeni po vrstnem redu. Pa tudi plačevali naj jih ne bi več neposredno investitorji, temveč iz sklada, v katerega bi v obliki deleža vrednosti investicije vplačevali vsi investitorji.
O korekciji v to smer ni v svežem predlogu žal ne duha ne sluha. Še huje: ne samo, da predlog ne zmanjšuje tveganja pred prevelikim vplivom investitorjev, temveč nevarnost celo pomembno potencira. Odslej naj namreč o okoljevarstvenih dovoljenjih in soglasjih ne bi več odločali samo uradni organi, temveč bo lahko minister odločanje in izdajo soglasij kar prenesel na zasebna podjetja. Pogojev ni, razen nekaj zelo abstraktnih o zagotavljanju neodvisne presoje, ki pa se ravno zaradi abstraktnosti v praksi vedno znova izkažejo za popolnoma prazne. Zato se je nemogoče izogniti še enemu retoričnemu in obenem zelo aktualnemu vprašanju: katero podjetje si bo pod ministrom z očitno averzijo do varovanja okolja upalo zavračati okoljska soglasja in dovoljenja? In če si bo katero vendarle upalo: kako dolgo bo obdržalo javno pooblastilo in posel? No, pa tudi pod okoljevarstvu bolj naklonjenem ministru najbrž ne bo veliko podjetij, ki bi tvegala srd in pritožbe investitorjev. Nezadovoljstvo strank enostavno ni dobro za posel.
Opisani predlog je zato preprosto – škandalozen! Vsiljuje nam sistem, v katerem se bo o zdravstveni in okoljski sprejemljivosti poslovnih investicij odločalo kar med poslovnimi kameradi, uradne institucije pa ne samo, da ne bodo več imele v rokah škarij in platna, marveč investicijam ne bodo smele izrecno niti več nasprotovati.
Izrivanje nevladnikov
Minister je lansko pomlad na vso moč zanikal, da izriva nevladne organizacije iz okoljskih postopkov, in zatrjeval, da hoče le preprečiti zlorabe in v imenu kakovosti odločanja ločiti zrnje od plev. Zdaj svojih namer ne skriva več: v novem predlogu nevladnih organizacij ni več med potencialnimi stranskimi udeleženci okoljskih postopkov. Ministrstvo je sicer že hitelo pojasnjevati, da bodo lahko še vedno sodelovale, tako kot vsa ostala javnost. To v praksi pomeni, da bodo tik pred koncem postopka imele mesec dni časa za svoje pripombe in stališča na osnutek odločitve. Vsak, ki količkaj pozna upravne postopke, ve, da so med položajem stranskega udeleženca in "običajnega prebivalca" s pravico do sodelovanja v postopku svetlobna leta. Stranski udeleženci imajo v postopkih zelo podobne pravice kot neposredno vpleteni. Sproti dobijo dostop do vseh dokumentov, vseh investitorjevih navedb in študij, vseh odzivov inštitucij, sproti lahko komentirajo in predstavljajo dodatna dejstva, predložijo svoje dokaze. Ker so z vsemi informacijami seznanjeni hkrati z vsemi drugimi, imajo dovolj časa za lastne analize ali naročilo dodatnih neodvisnih strokovnih mnenj. V enostavnih zadevah oziroma pri enostavnih investicijah je mesec dni za kakovosten strokovni odziv morda dovolj. V zelo zahtevnih postopkih, kjer odločanje traja več let, mesec dni jasno ni dovolj. Od lastnih analiz in neodvisnih drugih mnenj se lahko poslovimo, ker zanje preprosto ne bo dovolj časa.
Zakaj mnenjedajalce sploh še potrebujemo, če pa očitno lahko samo še prikim(av)ajo investitorju?
S slabšimi alternativnimi mnenji se možnost, da bodo organi večkrat kaj spregledali, še povečuje. Nihče namreč ne ve in vidi vsega. Lani spomladi je sicer minister nevladnikom najbolj zameril njihove pritožbe in tožbe na sodišče, češ da s tem samo po nepotrebnem zavlačujejo postopke. Tudi če pustimo ob strani, da to sploh ne drži, predvsem pa, da so se pritožbe večkrat izkazale za upravičene, je vprašanje za ministra naslednje: mar ne bo zdaj še več zavlačevanja, ko pa nevladnikom ne ostaja drugega kot poplava (pri)tožb? In odgovor – seveda da ne, ker bodo te (pri)tožbe tako slabo pripravljene, da bodo z njimi zlahka pometli. V petnajstih dneh pač ne moreš pripraviti prepričljive pritožbe na končno odločitev okoljske agencije.
Odločajo naj ljudje!
In kakšen je odgovor ministra in ministrstva na zgornje kritike? Po besedah aktualnega direktorja direktorata za okolje bi bilo samo treba k aktivnejšemu sodelovanju spodbuditi tiste posameznike, na katere projekti neposredno vplivajo. Ti naj bi se namreč premalo zanimali za postopke in se zganili šele, ko se bagri že pojavijo na njihovih dvoriščih. To je v veliki večini primerov res, vendar tem posameznikom težko karkoli očitamo. Naivno je namreč pričakovati, da bodo ob svojih službah in vseh drugih skrbeh neumorno oprezali za zadevami, ki bi jih morda neposredno (pri)zadevale. Komunikacijska stroka zato že dolgo ponavlja, da za premajhen interes niso krivi posamezniki, temveč oblast, ki se ni potrudila vzbuditi njihovega interesa.
Pa tudi sicer ima ta predlog vsaj dve bistveni pomanjkljivosti, zaradi katerih ne more zakrpati izključevanja nevladnikov iz okoljskih postopkov. Najprej zato, ker zasebniki po naravi stvari (in povsem legitimno) v postopkih zastopajo in branijo svoje parcialne interese, ne pa skupnega ali od drugih, kaj šele interesa narave in okolja. Zakonska funkcija in naloga nevladnikov pa je ravno zastopanje skupnega interesa, del katerega je tudi varstvo narave in zdravega življenjskega okolja za vse. Prav zato tudi pridobijo status delovanja v javnem interesu, ki je (bil) pogoj za sodelovanje v postopkih. Brez nevladnikov bo torej kritično in neodvisno zastopanje skupnih interesov proti različnim parcialnim interesom investitorjev ali prizadetih posameznikov bistveno okrnjeno.
Druga pomanjkljivost je v tem, da se noben posameznik ne zmore sam zoperstaviti sistemu. Kdo pri zdravi pameti pa zares verjame, da zmore avtomehanik, filozof, zdravnik, ekonomist ali kdorkoli drug zares razumeti vso tehnično ali drugo dokumentacijo v takih postopkih, kaj šele se uspešno postaviti po robu investitorju, oboroženemu z raznimi ekspertizami, strokovnjaki in pravnimi zvijačami? In kateri posameznik si navsezadnje sploh še upa zares nasprotovati, ko pa v zadnjih letih to za sabo neizogibno potegne javno sramotenje (tudi iz ust ministrov) in grožnje, včasih celo ustrahovalne skupinske obiske, zaradi česar z nasprotovanjem vse pogosteje oklevajo celo nevladniški profesionalci? Strašljive ideje okoljskega ministra tako ponujajo samo še en dokaz več, da so prav ljudje tisti, ki potegnejo kratko, ko populisti vpijejo, da naj končno odločajo – ljudje.
Če smo imeli do zdaj soliden sistem, v katerem je bil "kočevski medved" razumno zaščiten pred škodljivimi posegi, bomo imeli zdaj Vizjakov sistem, v katerem so kot kočevski medvedi zaščiteni škodljivi posegi.
•••
Goran Forbici, direktor CNVOS, Center za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij
Obiščite spletno stran brez oglasov.
