Slovenija je na podlagi prava EU v prvi polovici leta v druge članice poslala 435 zaprosil za predajo prosilcev za azil – osem jih je izvedla. Po podatkih evropskega odbora za begunce in izgnane (ECRE) je v istem obdobju iz drugih članic sprejela sedem oseb. Na podlagi sporazuma s Hrvaško je v tem času čez mejno črto vrnila 3459 oseb: večinoma osebe, o katerih policisti trdijo, da niso izrazile želje po azilu. Vrnjene so bile v roku 72 ur v neformalnem postopku. Policija pa vrača tudi osebe, ki so bile v Sloveniji manj kot leto dni in je bila njihova prošnja za azil zavrnjena, dokazljivo pa je, da so prišle iz Hrvaške.
Sporazum, sprejet leta 2006, omogoča neformalne postopke izročanja ljudi nazaj čez mejo brez možnosti pritožbe. Evropsko pravo takih postopkov ne predvideva. Leta 2013 sprejeta direktiva EU o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite v uvodnih določbah nalaga članicam, da se prosilce ne sme obravnavati v pospešenih postopkih ali kar na meji, če to ne zagotovi procesnih jamstev, ki so potrebna; dodatna jamstva je treba zagotoviti, če pritožba ne pomeni avtomatičnega zadržanja, saj mora biti pravno sredstvo prosilca učinkovito.
Logika prestavljanja
Po podatkih evropskega odbora za begunce in izgnane je največ zaprosil za sprejem v prvi polovici letošnjega leta prejela Nemčija – 10.918, sprejela je 2967 oseb. Nemčija je tudi poslala največ zaprosil drugim članicam EU, 25.483, in izvedla 4215 predaj prosilcev za azil v druge članice.
Preprečevanje zlorab namesto zagotavljanja pravic
Že pod ministrico Vesno G. Žnidar je notranje ministrstvo govorico o sistemu mednarodne zaščite začelo osredotočati na boj proti "zlorabam azilnega postopka". Te zlorabe naj bi predstavljali odhodi prosilcev, še preden se postopki o njihovi prošnji dokončno zaključijo. Refleksije, zakaj ljudje zbežijo iz Slovenije, ni bilo – niti analize nezakonito dolgih postopkov in neprijaznega sistema, ki ljudem sporoča, da so nezaželeni. Boj proti "zlorabam" ostaja glavni fokus dela tako policije kot uradnikov notranjega ministrstva. Da so cilji sistema mednarodne zaščite drugačni, predstavnikov oblasti ne skrbi.
Na protipravnost pravne podlage, ki policiji služi za vračanje oseb na Hrvaško, je lani opozorila mednarodna organizacija Amnesty International, a odziva ni bilo. Ministrstvu za notranje zadeve pod Boštjanom Poklukarjem pa je letos zaradi neskladnosti sporazuma s pravom EU pisal tudi urad varuha človekovih pravic, ki ga vodi Peter Svetina. Evropsko pravo od članic EU zahteva, da izpolnjujejo več postopkovnih varovalk, kot jih vsebuje sporazum, pojasnjujejo na uradu. Zato se odpira vprašanje, ali so ljudje, obdolženi nedovoljenega prehoda meje in vrnjeni na Hrvaško na podlagi sporazuma, obravnavani na način, ki je "skladen z nadnacionalnim sistemom prava EU, ki obstaja po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe". Ker notranjega ministrstva opozorila niso prepričala, pri varuhu zadevo še naprej obravnavajo. Ob tem posebej opozarjajo na dolžnost spoštovanja načela nevračanja (non refoulement). To zagotavlja, da se osebe ne vrne, če bi ji lahko bile zato kršene temeljne človekove pravice in bi bila obravnavana nečloveško. Azilni postopki zahtevajo "temeljito in individualizirano obravnavo vsake situacije", pojasnjujejo in dodajajo, da se "lahko zgodi, da vračanje neke osebe v neko državo zaradi spoštovanja načela nevračanja ni dopustno, vračanje druge osebe v to isto državo pa je". "Konkretne okoliščine primerov so lahko tako različne, da pripeljejo do različnega rezultata," opozarjajo pri varuhu na univerzalnost človekovih pravic, ki upošteva okoliščine vsakega posameznika.
Na notranjem ministrstvu pravijo, da je sporazum s Hrvaško "potreben, ker določa pravila in postopke vračanja", s tem pa se "zagotavlja zakonitost vračanja". Dodajajo, da so podobni sporazumi sklenjeni z vsemi sosedami. Gre za sporazume, sklenjene leta 1993 z Avstrijo in Madžarsko ter leta 1996 z Italijo. V njih določeni postopki in roki so različni. Sporazum z Madžarsko neformalnega postopka ne pozna, medtem ko so ljudje lahko neformalno vrnjeni nazaj čez mejo z Avstrijo teden dni po nedovoljenem prestopu, v Italijo pa zgolj v roku 24 ur. Na notranjem ministrstvu trdijo, da komisija EU "spodbuja uporabo meddržavnih sporazumov za vračanje oseb med državami članicami", in zagotavljajo, da sporazum s Hrvaško ne odstopa od pravnega reda EU. Očitke o protipravnem delovanju zavračajo kot neutemeljene.
Nedotakljivost človeškega dostojanstva
Policija pravi, da "izvaja pooblastila, ki so predpisana z zakonom oziroma pravnim redom". Na notranjem ministrstvu pa so v odgovorih, kdaj bi vračanje vendarle postalo protipravno, dvakrat ponovili, da se "Slovenija zaveda vseh svojih mednarodnih obveznosti in jih v celoti spoštuje v okviru okoliščin posameznega primera ter postavljenih standardov".
V zadnjih dneh so se pojavili fotografije in pričevanja, da hrvaška policija ljudi muči s postavljanjem vročega likalnika na goleni, hrvaški politični vrh in posamezni policisti pa so poleti priznali, da z begunci in migranti ravnajo protipravno, na kar opozarja tudi poročilo Sveta Evrope. A na slovenskem notranjem ministrstvu pravijo, da sodna praksa, ki določa, kdaj vračanje ni dovoljeno, "na noben način ni in ne more biti primerljiva z vračanjem nezakonitih tujcev na Hrvaško, ki je država članica EU". Ponavljajo, da vračanja potekajo v skladu z zakonodajo.
Državni organi in izvršilna veja oblasti ne bi smeli čakati na sodbe
