Presenečenje leta: Od komedijanta do premierja

Od dneva, ko je mizar in diplomirani igralec po poklicu, sicer pa javnosti poznan kot imitator na Radiu Ga Ga ter komedijant z veselic bolj po naključju zajadral v politiko, meša štrene drugim politikom, ki zase mislijo, da so bolj poklicani za to profesijo. Leta 2010 je Marjan Šarec na pobudo dolgoletnega župana Kamnika Toneta Smolnikarja sprejel izziv in kandidaturo za župana. S tem dejanjem je pred osmimi leti prvič stopil v politiko. A že med kampanjo je ugotovil, da ga Smolnikar in ekipa podpirata s figo v žepu - le s ciljem, da bi "kradel" glasove županskemu kandidatu desnice Mateju Toninu in na ta način pomagal k ustoličenju takratnega podžupana Braneta Goluboviča na čelo mestne hiše. Ko je Šarec spoznal to zaroto, so tudi ljudje, ki so ga spodbudili h kandidaturi, ugotovili, da "ta fant misli resno". Kampanjo je vzel v svoje roke in v drugem krogu premagal Goluboviča. Na naslednjih županskih volitvah je Kamnik prvič dobil župana že v prvem krogu. Šarec je slavil s prepričljivimi 63,8 odstotka glasov. Vendar drugega mandata ni dokončal. Tik pred iztekom je namreč postal 13. predsednik slovenske vlade.

Popolna frustracija političnih tekmecev

V vmesnem času, natančneje v minulem letu dni, se je kolesje slovenske politične zgodovine zavrtelo v povsem nepričakovano smer. Za uverturo je kamniški župan Šarec kandidiral na predsedniških volitvah, kjer je povzročil pravi mali pretres – najprej z uvrstitvijo v drugi krog, saj so mnogi pričakovali, da bo najbolj priljubljeni slovenski politik Borut Pahor navkljub deveterici kandidatov gladko obranil funkcijo v prvem krogu volitev. V drugi rundi pa je Šarec celo ogrozil slavje predsednika Pahorja in njegov drugi mandat. Na volilni dan je bilo v Pahorjevem štabu čutiti precej nervoze med njegovimi najtesnejšimi sodelavci in sodelavkami. Strah je bil upravičen, a na njihovo srečo vendarle odveč, saj je Šarec končal tik za favoritom pri slabih 47 odstotkih glasov.
Četudi v kampanji ni izkazal poglobljenega znanja pri mnogih relevantnih političnih vprašanjih, je kljub mestoma domačijski retoriki, polni dovtipov in preprostih prispodob, uspel pretopiti soliden rezultat iz predsedniške dirke v relativno močan politični kapital za nastop na parlamentarnih volitvah. S svojo stranko, Listo Marjana Šarca, je naposled osvojil drugo mesto in skoraj polovico manj glasov od zmagovalne Slovenske demokratske stranke (SDS). Zato je danes frustracija vseh političnih tekmecev, ko Šarec vodi manjšinsko vlado petih strank, brez dvoma popolna. Za desnico je posebej neprijetno dejstvo, da je oblast prevzel politični novinec, ki s svojo stranko sploh ni zmagal na volitvah. Vlado je, kot vemo, sestavil zato, ker se večina političnih strank ni hotela povezati z zmagovalko volitev, zaradi njenega načina političnega delovanja in ekstremne retorike, ki ji daje ritem njihov voditelj Janez Janša. Ob dejstvu, da je Šarec sestavil vlado s petimi strankami, ki v parlamentu nimajo večine sedežev, in da vlada za zdaj kljub temu nekako funkcionira, mera kompleksov na desnici še zdaleč ni polna. Druga sila na desnici, Nova Slovenija, je namreč imela na stežaj odprta vrata v koalicijo, z njo je celo levosredinska peterica strank povsem uskladila osnutek koalicijskega sporazuma, a je naposled NSi iz povsem pragmatičnih razlogov in strahu pred lastnimi volivci sodelovanje v levosredinski koaliciji zavrnila. Zato je sedaj njihova kritika, da koalicija ne potrjuje njihovih zakonskih predlogov v parlamentu, nekoliko odveč.

Utrjevanje avtoritete

Kaj se torej dogaja? Kako to, da Šarec, ki je še pred nekaj več kot osmimi leti nastopal po vaških veselicah v vlogi šovinističnega kmeta Serpentinška, kar naprej meša štrene vsem, ki jih na svoji politični poti sreča? K utrjevanju pozicije premierja so v prvih treh mesecih vladanja pripomogle vsaj tri okoliščine.
Kot prvo velja omeniti, da je Šarčeva ministrska ekipa krenila na pot z zelo nizkimi pričakovanji javnosti. To izpostavljajo tako politični analitiki kot priznavajo tudi člani vladne ekipe. Šarcu, ki je po zavrnitvi Toninove Nove Slovenije mukoma sestavil pisano manjšinsko vlado z negotovo podporo opozicijske, nadvse nepredvidljive in muhaste Levice, je malokdo pripisoval resnejše možnosti za obvladovanje te združbe. Tudi po prvih 100 dneh vladanja ostajajo pričakovanja javnosti relativno nizka ali vsaj bolj realna kot v primeru nekaterih prejšnjih vlad, denimo Cerarjeve. Težko je namreč pričakovati, da bo manjšinska Šarčeva vlada zmogla pripraviti resnejše strukturne reforme, denimo pokojninskega ali zdravstvenega sistema.

Sreča z omejenim rokom trajanja

Verjetno Marjan Šarec ustvarja v javnosti pozitiven vtis tudi s svojo neideološko držo. Ni klasični desničar, še manj levičar, četudi imajo nekatera njegova stališča jasno desno ali povsem jasno levo noto. Na desnici mu težko očitajo, da ga pri odločanju vodijo mitološke leve sile iz ozadja, ko pa si je za enega svojih ključnih svetovalcev izbral nekdanjega tesnega Janševega zaveznika, ki s svojo retoriko niti slučajno ne nakazuje nobenih povezav s podtalnimi levimi silami. Za razliko od klenih levičarjev ima zdrav odnos do nacionalne varnosti in obrambnih sil, do osamosvojitve, domoljubja in nekaterih tem, ki si jih je ob pišmeuhovskem odnosu levih strank uspela prisvojiti desnica. Hkrati ima na področju gospodarstva in javnih financ bolj desna prepričanja, četudi ni navdušen nad prodajo NLB. Ni ga torej povsem mogoče pospraviti v en sam ideološki predal, hkrati pa je v svojih javnih nastopih začel kot predstavnik mlajše generacije, "ki ni aktivno sodelovala na plebiscitu", razbijati mit o neodtujljivosti osamosvojitve. "Osamosvojitev je naša, je čista, nikoli ne bom dovolil, da se razvrednoti. Vendar je čas, da gremo naprej," je dejal ob dnevu samostojnosti in enotnosti v pogovoru na Radiu Slovenija in poudaril, da se po 30 letih ne smemo deliti na domoljube in nedomoljube. "Tega ne priznavam. Vsi smo del te države. Vsi, ki so takrat sodelovali, tudi predsedstvo države, so dali svoj pečat osamosvojitvi, ne glede na to, kaj si mislimo o Milanu Kučanu."