Vprašanje se po eni strani nanaša na družbeno pravičnost, po drugi strani na vprašanje svobode in le malokdo ne želi živeti v pravični družbi ali biti svoboden. Kljub temu nam v prizadevanjih za dobro družbo pogosto spodleti, kar se po navadi kaže kot življenje, ki je skoraj v celoti opredeljeno s skrbmi za golo materialno preživetje ali zapisano ekonomskim interesom. Mnogi sicer trdijo, da je na Zemlji pač tako: treba je preživeti, treba je delati. Toda spomniti jih velja, da je mogoče živeti in delati na številne različne načine, medtem ko nam družba od šolskih let naprej ponuja eno samo logiko, tj. logiko ekonomsko-tržne uspešnosti, zaradi katere potem začnemo razmišljati ozko ali enodimenzionalno, na pravičnost in svobodo pa pozabimo. Na primer, nedavno sem se udeležil nekega predavanja, na katerem je bilo celo Aristotelovo pojmovanje uspeha preformatirano v ekonomsko, podjetniško, delovno uspešnost.
Aristotelu, temu aristokratu, seveda ni bilo mar za podjetniško uspešnost, temveč ga je zanimala uspelost človeka kot človeka. Tega ni težko razumeti. Uspeli primerek orla ni tisti, ki ves oguljen ždi v živalskem vrtu, temveč primerek, ki ves sijajen živi kot orel: leta in lovi. Po analogiji tudi uspeli primerek človeka ni nekdo, ki dela s sklonjeno glavo in za nameček še dovoljuje, da mu gospodarji merijo čas, temveč nekdo, ki živi kot človek - ob čemer si Aristotel ni predstavljal hlapčevskih, malenkostnih podjetniških skrbi, temveč veličastje z znanjem oskrbljenih, razumnih in družbeno dejavnih posameznikov, ki so obenem gospodarji svoje usode.
Smo ali nismo obsojeni
Vprašanje dobre (pravične in svobodne) družbe se nam je s tem spremenilo v vprašanje, ali so za večino dosegljivi le sadovi jeze ali pa tudi sadovi, ki so bili v zgodovini rezervirani za aristokracijo. Smo torej ali nismo v večini obsojeni na delo z nizkimi plačami in na starost z minimalno pokojnino?
Uspeli primerek orla ni tisti, ki ves oguljen ždi v živalskem vrtu, temveč primerek, ki ves sijajen živi kot orel: leta in lovi
Ohranjanje, negovanje, lepšanje
V prvi fazi računalniške igre se torej telesa razdelijo v dve veliki množici glede na dostop do virov, s katerimi se ohranjajo, negujejo in lepšajo. Pri tem opazimo, da je logika, po kateri se ravna računalniška igra in po kateri postane neko telo element ene od množic, pretežno materialistično naravnana. To preprosto pomeni, seveda z vidika te logike, da so ljudje večinoma materialisti: skrbi jih, ali bodo njihova telesa sita, zdrava, ohranjena, negovana in lepa tudi jutri in pojutrišnjem; še več, zdi se, da so tej skrbi pripravljeni podrediti večino duševnega življenja.
Ta logika, po kateri se ravna računalniška igra, terja dodatno razlago. Pomislimo na telesa, ki imajo samo občasno dostop do virov ohranjanja, negovanja in lepšanja življenja. To pomeni, da morajo delati za svoje ohranjanje, toda za delo se morajo drenjati z drugimi telesi, pri čemer niso vselej uspešna ali dovolj podjetna. Družbeni položaj, v katerem so se zoper lastno voljo znašla ta telesa, lahko sama telesa v računalniški igri opišejo na dva načina. Prvo telo pravi, da je njegov položaj negotov (prekaren), drugo telo pa prvemu vbija v glavo, da se ni dovolj potrudilo, kajti če bi se bilo, bi uspelo, kar tukaj pomeni, da bi si trajno in obilno zagotovilo vire za ohranjanje, negovanje in lepšanje življenja. Na tej točki se ne bomo vprašali, katero telo ima prav, temveč bomo se bomo znova spomnili na Aristotela in rekli, da obe telesi (prvo in drugo) opredeljuje, motivira, določa hlapčevska, materialistična logika, torej logika skrbi za telo, ki okupira tudi večino duševnega življenja obeh teles. Ob tem ponovimo, da je celo beseda uspeh opredeljena s to logiko: telo je uspešno, si misli duša tega telesa, če ima zagotovljen dostop do virov svojega ohranjanja, negovanja in lepšanja življenja.
Ponižujoče drenjanje
Čas je za korak naprej. Računalniška igra je sprogramirana tako, da zmaga tista množica teles, ki uveljavi svojo logiko. Za zgoraj omenjenega prekarca, na primer, velja, da ne zmaga, če je v drenjanju za drobtine z drugimi prekarci uspešen in dobi delo; zmaga pa, če uvidi, da je samo to drenjanje ponižujoče, da je zgolj program, logika, ki mu jo poskušajo vsiliti člani nasprotne množice. A sam uvid še ne prinese zmage, prekarec se mora za zmago povezati z drugimi prekarci in vsemi, ki nimajo zagotovljenega dostopa do virov preživetja (igra je interaktivna), da bi to hlapčevsko in ponižujočo logiko z združenimi močmi zamenjali z drugačno logiko - logiko uspelih, svobodnih ljudi. Vsaj v računalniški igri je menda jasno, da materialistične logike, zaradi katere je glavna skrb večine duš postalo preživetje telesa ob minimalnih sredstvih, ni zapovedalo kakšno višnje bitje, temveč jo - ker gre za bitko logik - vzdržujejo prav tisti, ki se med igro po tej logiki ravnajo. To očitno pomeni, da je vzpostavljen odnos med telesi posledica ravnanja samih igralcev. Kdor se v igri drenja za delo, pripomore - pa če se tega zaveda ali ne - k tisti logiki, ki vzpostavlja in ohranja razliko med telesi, in sicer razliko, kjer ima manjše število teles že zagotovljen dostop do virov za ohranjanje, negovanje in lepšanje življenja, večina pa se je prisiljena za vse to drenjati.
Telesa privilegirane manjšine nehote izdajo, kaj so v resnici: so prestrašena telesa
Radikalnejši prijemi
Zelo učinkovito je vcepljanje stališča, da je vsakdo po naravi pripadnik nekega naroda in da morajo telesa pripadnikov nekega naroda za vsako ceno držati skupaj, se pravi tako tista, ki imajo dostop do virov za preživetje, kot tista, ki ga nimajo. Še več, tisti, ki nimajo dostopa do virov, se lahko zdaj oblečejo v uniforme, lahko dobijo puške in uperijo v druga telesa, predvsem tista v drugačnih uniformah, ki pa slečena prav tako nimajo dostopa do virov za preživetje. Spreti pripadnike množice nasprotne logike - to je torej dobra strategija. Mednje postaviti ograje in vanje vcepiti misli, ki ne koristijo tistim, v katere so vcepljene, temveč tistim, ki vcepljajo.
To je zmaga. A zmagati je težko, razen če se množicam oteži dostop do šole, znanja in kulture - se pravi do njihove najdragocenejše dediščine - oziroma se jim vse to priskuti. Ampak saj to je mogoče. S pomočjo cenenih medijev je mogoče razširjati ceneno kulturo in logično nesmiselne razlage stvarnosti. Mogoče je razširjati novice, ki so tako nove, da se delijo, še preden so sploh izmišljene. Vse to so torej strategije, s katerimi lahko manjšina igralcev - tistih, katerih telesa že imajo zagotovljen dostop do virov preživetja - ohranja že uveljavljene odnose med telesi. Tako bo večina manjšini kar sama od sebe predala še zadnje, nad čimer ima nadzor: zadnja naravna in družbena bogastva, na koncu pa še mladino, ki jo je predhodno skrbno in bogato opremila s kompetencami (po finskem zgledu).
Kako naj zmaga večina
Če hoče zmagati večina, mora seveda uporabiti drugačne strategije. Predvsem mora ta večina razširiti misel, da imajo vsa človeška telesa na svetu enako pravico do dostopa do virov, s katerimi se ohranjajo, negujejo in lepšajo življenje, kar jim, če jim je to zagotovljeno, šele omogoča drugačno, duševno bogatejše, bolj človeka vredno življenje. To pomeni, da si morajo s skupnimi močmi - a zaradi preteklega programiranja oziroma delovanja logike nasprotnikov je prav to najtežje - izboriti takšno duševno življenje oziroma sprejeti takšno zakonodajo, ki bo sprejela to sicer materialistično-telesno podmeno, ne bo pa iz nje izpeljala materialistično naperjenih zakonov, ki zgolj varujejo privilegiran dostop do virov.
Manjšini je seveda materialistično naravnana zakonodaja, zakonodaja, ki varuje privilegije, pogodu. A ta manjšina žal ne uvidi, da se ji zato duševno življenje praviloma krči v skrb za ohranjanje privilegijev, ki so v temelju telesno-materialistično orientirani. Na tej točki ta telesa nehote izdajo, kaj so v resnici: so prestrašena telesa. Morda so ta telesa še bolj prestrašena kot telesa prekarcev, katerih strah je vsaj razumljiv. Telesa manjšine se ne menijo za druge ljudi ali nemara za usodo človeštva; ne, strah jih je, da bi v programju, ki ga zasedajo, izgubila privilegije. Ta prestrašenost je sicer zgolj oblika neizobraženosti. Izobraženost bi namreč morala pomeniti zavest, ki se veseli znanja zaradi njega samega. Takšna zavest bi bila radovedna in polna poleta. Pod slavolokom materialistično orientirane logike pa želja po znanju ni vrednota sama po sebi; je zgolj sredstvo, s katerim si prestrašena telesa zagotavljajo dostop do virov ohranjanja, negovanja in lepšanja. Prestrašenost je tudi oblika nevzgojenosti. Vzgojenost namreč ni razumljena kot vljudnost v pomenu človečnosti, kot priznavanje enakih pravic za vsa telesa in izkazovanje zmožnosti solidarnega sodelovanja, kjer so se igralci sposobni predati nečemu, kar je več, kakor so oni sami; ne, vzgojenost se prestrašenim telesom kaže zgolj kot bonton, s katerim se igrajo lastne privilegije.
Prestrašena telesa seveda v prostor okoli sebe sevajo strah - drugega ne znajo.
