Preživeli deskar: Čutim, da ne bi smel biti tukaj, to me sedaj preganja

Goran Jablanov - 47-letni Ljubljančan, ki se je v Umagu odpravil na deskanje, je danes za ene norec, za druge junak. Prvi navajajo, da je kljub razglašenemu rdečemu alarmu zabredel v morje, potem pa po nepotrebnem ogrožal življenje okoli sto reševalcev, ki so bili aktivirani v sicer neuspešno reševalno akcijo. Drugi izpostavljajo njegov uspešni 26-urni boj za življenje v Tržaškem zalivu. Življenje gre naprej. Jablanova smo obiskali po koncu šolskih počitnic, ko je bil znova v ljubljanskem Tivoliju, kjer je gimnazijce učil - pravilnega plavanja. Kako so ga sprejeli? "Dobro, čestitali so mi za preživetje; sicer sem tudi sam imel občutek, da se življenje vrača v svoj ritem. Kot da se ni nič zgodilo."
Ste se vmes že tudi sestavili, fizično in psihično?
"Telo se je resda uspešno regeneriralo; izgubil sem nekaj kilogramov. Z maščobami nisem imel nikoli težav, redno sem dovolj aktiven. Račun v moji glavi pa še pričakujem. Občasno se mi pojavi slika iz tiste kalvarije, a vsega še ne znam racionalno oceniti. Takrat v morju sem se že poslovil in trenutno še nimam načrta, kaj početi v nadaljevanju življenja. Očitno bo treba na plan potegniti stare načrte in poiskati motivacijo za naprej."
V razburkanem morju ste bili prepričani, da je vaše življenje končano. Vas je bilo strah tega, kar se vam je napovedovalo?
"Takrat sem bil zelo miren, spokojen. Moji življenjski cilji so bili zmeraj usmerjeni v šport, ciljev v oblakih nikoli nisem imel. Sem realen človek, živel sem preprosto in skromno. Vsako stvar v življenju sem si moral izboriti, zaslužiti. S tem sem bil zadovoljen, zato je bilo tovrstno slovo dosti enostavno. Tam v morju sem imel veliko časa za razmišljanje, čistil sem si glavo in se pripravljal na to, kar naj bi sledilo. Ko sem doslej razmišljal o smrti, sem to povezoval s hipnim dogodkom - odpove ti srce, prometna nesreča ... in te ni več. Tam na morju pa sem imel pogosto občutek, da sedim ob sebi in se opazujem, kako počasi ugašam."
Imate tudi družino, do katere ste nedvomno čutili odgovornost.
"Ko sem prišel do točke, ko se je bilo treba posloviti od svojih otrok in od žene, takrat je bilo najtežje. In vedno znova sem si ponavljal: Pa kako je mogoče, da bom zaradi take neumne nesreče zapustil svet. Kaj v teh razmerah še lahko storim? Lahko vztrajam pri tem, da bom ostal čim dlje živ! Samo to sem v nadaljevanju tudi počel."