(PRIPOROČAMO) Vožnja do oskarjev

Jutri v Lutkovno gledališče Maribor prihaja film, ki ga lahko zlahka označimo za največje presenečenje letošnje sezone nagrad. Drive My Car je tiha, majhna, skorajda nizkoproračunska drama, po kakršnih je tudi sicer znan njen režiser Rjusuke Hamaguči. A jutri, le nekaj ur po mariborski projekciji, bo prav ta film na podelitvi oskarjev z ramo ob rami tekmoval s celovečerci takšnih režiserskih velikanov, kot so Jane Campion, Steven Spielberg, Denis Villeneuve in Guillermo del Toro. Na presenečenje vseh je namreč Hamagučijev film prejel kar štiri nominacije za prestižne kipce Ameriške akademije umetnosti in znanosti.

Ko so Hamagučija nedavno vprašali, čemu pripisuje razloge za tako nepričakovan uspeh, 43-letni režiser ni imel nikakršnega dvoma in je zasluge skromno pripisal avtorju izvirne kratke zgodbe, na kateri temelji film. Drive My Car je namreč zelo razširjena, triurna adaptacija istoimenske kratke zgodbe pisatelja Harukija Murakamija, režiser filma pa prav v univerzalnosti njegovega pisanja vidi razloge za uspeh filma. Vseeno pa so razlogi za nastanek filma Drive My Car bistveno bolj banalni. Film je namreč nastal samo zaradi tega, ker je producent filma izvedel, da pisatelj veliko raje posoja pravice za adaptacijo svojih kratkih zgodb kot pa romanov. Hamaguči je tako izbral eno od njegovih krajših pripovedi, jo po svoje razširil ter jo po lastnih zamislih s papirja postavil v stvarnost.

Drive My Car pripoveduje zgodbo o Jusukeju (Hidetoši Nišidžima), gledališkem režiserju, ki po veliki izgubi zapade v osebno krizo, a kljub temu sprejme delo pri predstavi na pomembnem gledališkem festivalu. Ker zavarovalnica noče, da bi se režiser na delo vozil sam, mu dodelijo voznico Misaki (Toko Miura) - in sprva neprijetna tišina se postopoma prelevi v postopni proces celjenja duševnih ran. Zgodba filma se s tem oprime motiva soočanja z izgubo, ki je tudi sicer eden najpomembnejših motivov v Murakamijevem opusu. Vseeno pa je kljub režiserjevi skromnosti potrebno izpostaviti tudi Hamagučijev prispevek. Filmski režiser je namreč v celovečercu zgradil zelo posebno, meditativno vzdušje, ki ga v veliki meri poganjajo prizori vožnje z avtomobilom. Prav Hamaguči je vztrajal pri tem, da filma niso posneli v studiu, temveč med vožnjo po japonskih cestah. Murakamijevi oboževalci bodo sicer pripomnili, da sta se protagonista v izvirni zgodbi vozila z rumenim kabrioletom, medtem ko ju v filmu vidimo v rdečem avtu Saab 900. Razlogi za spremembo so ravno lažje ozvočenje dialogov v zaprtem avtomobilu. In barva? Tudi to je bila Hamagučijeva izbira, saj so med iskanjem rumenega avta po naključju naleteli na tega, ki ga vidimo v filmu, režiserju pa je bila izstopajoča rdeča barva bistveno bolj všeč kot nežno rumena.

Režiserja je bilo na koncu najbolj strah, kaj si bo pisatelj mislil o filmski adaptaciji njegove kratke zgodbe, a so se dvomi hitro razblinili. Murakami je namreč rekel, da med gledanjem filma ni mogel ločiti, kaj v filmu izhaja iz njegove kratke zgodbe in kaj je pripovedi dodal Hamaguči, kar je režiser vzel kot velik kompliment. S tem se 43-letni režiser z dvajset let trajajočo kariero hitro vzpenja med najpomembnejše svetovne filmske avtorje. V zgodovini oskarjev je samo pet japonskih režiserjev prejelo prestižni zlati kipec - in če povemo, da sta na tem seznamu Akira Kurosava in Hajao Mijazaki, je jasno, med kakšne velikane bi se jutri utegnil vpisati Hamaguči. Mejnikov pa tu še ni konec. Hamaguči ima jutri priložnost postati celo prvi Japonec z oskarjem za najboljšega režiserja in scenarista, poleg tega pa je Drive My Car prvi japonski film v zgodovini, ki je prejel nominacijo v najpomembnejši kategoriji za najboljši film. Skratka, težko bi našli boljši trenutek za ogled tega filma kot prav na večer, ko se bo njegov avtor tako ali drugače vpisal v zgodovino.