Proizvodi luknjičaste zakonodaje

Goljufije s hrano, kot je z govedino poljskih bolnih krav, so posel, ki prinaša veliko denarja. Tovrstnih škandalov je bilo precej že pred globalizacijo, z njo so postali še privlačnejši, saj je mogoče že z manjšimi goljufijami ogromno zaslužiti. Strokovnjaki ocenjujejo, da goljufi s hrano obračajo podobno visoke zneske denarja kot trgovci z drogami in ljudmi.
Na vrhu seznama živil, kjer je največ goljufij, je po podatkih izvedencev Evropske komisije olivno olje. Goljufi ponarejajo poreklo, ga mešajo s cenejšimi olji ali kot olivno prodajajo pobarvano navadno olje. V Grčiji so recimo pred dvema letoma odkrili več ton takšnega olja, ki so ga prodajali kot kakovostno olivno olje.
Ogromne zaslužke goljufom z živili prinašajo še ribji izdelki, ki jih prodajajo kot ribe, mešanje medu s sladkorjem, prodaja zeliščnih čajev in začimb z dodatkom drugih rastlin, prodaja konvencionalno pridelanih živil kot bio, prodaja ponarejenega vina, dodajanje cenejšega sadja k sokovom, uporaba cenejšega mesa namesto dražjega v izdelkih hitre prehrane. Seznam najpogosteje ponarejenih živil sestavlja mreža European Food Fraud Network pri Evropski komisiji, ki so jo ustanovili leta 2013 po škandalu s konjskim mesom, ki so ga v lazanjah prodajali kot govedino. Namen te mreže je pripomoči k lažji izmenjavi informacij o goljufijah med državami članicami. Prehranski škandali se namreč ne ustavijo na mejah nacionalnih držav, kar je pokazal tudi najnovejši škandal z oporečno poljsko govedino.

Namen, korist, kršitev, zavajanje

Andreas Kliemant, ki je v Nemčiji predstavnik mreže European Food Fraud Network, je za Deutschlandfunk pojasnil, da je v Evropi in po svetu zelo veliko definicij in predstav, kaj vse je lahko goljufija pri živilih. Zato so se v okviru mreže v EU dogovorili za štiri merila za določitev goljufij. Prvo je namen, drugo je finančna korist, tretje kršenje evropske zakonodaje o varnosti živil in četrto zavajanje potrošnikov. "Samo če so ta štiri merila izpolnjena, lahko govorimo o goljufiji," razlaga Klieamant. Takrat so tudi izpolnjeni pogoji za preiskavo in kazenski pregon kršiteljev, če je goljufija dokazana. To pa je težko, ker podjetja zelo dobro vedo, kako daleč lahko gredo, da svoj posel lahko nemoteno opravljajo. Jutta Jaschke iz nemške organizacije za varstvo potrošnikov dodaja, da je zbirka trikov, ki so v uporabi pri predelavi živil in jih nadzorniki zelo težko odkrijejo, zelo bogata.

Delo za 500 milijonov potrošnikov

Veljavna zakonodaja je bila sprejeta po izbruhu bolezni norih krav, ki je eden največjih škandalov na področju prehrane do zdaj, leta 2002 z namenom zaščititi Evropejce pred zdravstvenim tveganjem in goljufijam pri pridelavi in prodaji hrane. S tem namenom je bila uzakonjena sledljivost hrane od kmetije do krožnika, ustanovljena je bila evropska agencija za varnost hrane (Efsa), uveden je bil sistem hitrega obveščanja o umiku oporečnih izdelkov s trga.

Prodajajo "slovensko" meso

Leta 2013 je bila sprejeta nova evropska zakonodaja o označevanju živil, ki naj bi kupcem živil zagotovila dodatno varnost. Na podlagi direktive o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom morajo proizvajalci od 1. aprila 2015 obvezno navesti izvor svežega prašičjega, perutninskega, ovčjega in kozjega mesa. Za goveje meso je bila obvezna navedba porekla predpisana po izbruhu bolezni norih krav z evropsko direktivo iz leta 2000. Ta obveznost je predpisana le za sveže meso, porekla predelanega, kot so mesni pripravek za kebab, v katerem so v Sloveniji odkrili oporečno poljsko govedino, klobase in drugi mesni izdelki, proizvajalcem ni treba obvezno navesti. To pa jih ne ovira, da na embalaži kupcem sporočajo, da je izdelek bil narejen v Sloveniji. To je sicer legalno, je pa zavajajoče, saj ne zagotavlja, da izdelek vsebuje meso kot surovino slovenskega porekla.
Mesnopredelovalna podjetja so lani opozorila prejšnjega varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano Jožeta Podgorška, da nekateri ponudniki cene mesa in mesnih izdelkov domnevno znižujejo tudi tako, da ponarejajo poreklo. Meso kupijo zunaj Slovenije, doma pa ga kot sveže meso ali izdelke prodajajo kot slovensko. Nekatera podjetja naj bi to meso ponujala pod zelo podobnimi blagovnimi znamkami, kot so splošno znane in uveljavljene.

Škandali so le - izjema

Aprila lani je Evropska komisija pripravila popravke veljavne evropske zakonodaje o označevanju živil, vendar po besedah organizacij za varstvo potrošnikov ni šla dovolj daleč. Na komisiji se branijo, da korenite spremembe niso potrebne, saj v veljavni zakonodaji ni nobenih sistemskih napak, določeni so visoki standardi EU za zagotovitev varnosti hrane, škandali so le izjema.
Nevladna organizacija Foodwatch meni, da bi bilo treba poostriti določbe o sledljivosti v prehranski verigi, saj se ob vsakem novem škandalu pokaže, da podjetja velikokrat ne vedo, od kod izvirajo živila, ki jih prodajajo. Nadzorniki to dopuščajo, namesto da bi jim naložili kazni. Prepogosta so tudi zavajanja pri etiketiranju živil, saj v jabolčnem napitku pogosto ni jabolk, ampak samo aroma. "Zakonodaja ne sme ščititi podjetij tako, da jim omogoča zavajanje kupcev," pravijo v Foodwatchu.
Nadalje nevladne organizacije za varstvo potrošnikov menijo, da bi s popravki zakonodaje morali potrošnikom v primeru škandalov olajšati odškodninske tožbe proti storilcem in tudi omogočiti skupinske tožbe po enakem sistemu, kot so bile vložene odškodninske tožbe proti Volkswagnu zaradi škandala z dizelskimi motorji. Pri odškodninskih tožbah je velik problem tudi zato, ker je tako rekoč nemogoče dokazati povezavo med škodljivim živilom, ki ga posameznik zaužije, in zdravstvenimi težavami, izbruhom bolezni.

Od velikih trgovcev zahtevati obvezne teste

Takšni škandali, kot je letošnji s poljsko govedino in je bil leta 2013 s konjskim mesom, so mogoči, ker veljavna zakonodaja od velikih trgovcev ne zahteva obveznih testov varnosti in kakovosti živil. Če bi te teste morali opravljati, po mnenju Foodwatch oporečnega mesa ne bi mogli prodajati, kršitelje pa bi bilo mogoče sankcionirati. Pomanjkljivost veljavne zakonodaje je tudi, da informacije o oporečnih živilih večinoma z zamudo pridejo do kupcev, imena kršiteljev večinoma niso objavljena, izogibanje odgovornosti jim omogočajo številne izjeme, pomanjkljivosti veljavne evropske zakonodaje o varnosti in sledljivosti živil naštevajo pri Foodwatchu.

Lobiranje živilske industrije

Da izvajanje evropske zakonodaje ni takšno, kot bi moralo biti, so v poročilu, ki so ga objavili januarja, opozorili revizorji evropskega računskega sodišča. V tem poročilu so navedli, da model EU za varnost hrane spoštujejo po vsem svetu, vendar je trenutno preobremenjen. Pravni okvir, ki ureja kemikalije v živilih, krmi, rastlinah in živih živalih, po njihovih besedah še ni dokončan in še ni dosegel ravni izvajanja, ki je predvidena v zakonodaji EU o proizvodnji živil.
Povsem zadovoljni so v združenju FoodDrinkEurope, ki v Bruslju zastopa interese živilske industrije, saj vztrajajo, da je veljavna zakonodaja učinkovita, zato bistvene spremembe niso potrebne. Primer lobiranja živilske industrije v Bruslju je decembra lani v Ljubljani na pogovoru Koliko je zdravja na evropskem krožniku navedel evropski poslanec Lojze Peterle. Pojasnil je, da so v Evropskem parlamentu veliki koncerni z lobiranjem pri poslancih preprečili, da bi bila sprejeta strožja zakonodaja za označevanje medu, ki bi od proizvajalcev zahtevala navedbo držav, iz katerih je med. Ker je zmanjkalo nekaj glasov poslancev, da bi bila sprejeta, je v trgovinah še vedno na voljo med, na katerem so kot poreklo navedene EU in druge države. Kupci tako še vedno ne vedo, kaj v resnici kupijo.

Pa zdravje državljanov?

Ogromne vsote denarja so prehrambni koncerni porabili v Bruslju za lobiranje tudi pri sprejetju splošne evropske zakonodaje o označevanju živil. Ko so njihove lobiste na eni od okroglih miz v Bruslju spraševali, ali sami razumejo zapletene in težko razumljive oznake o prehranski vrednosti živil, ki jih zagovarjajo, so prostodušno priznali, da jih ne razumejo, a to vedo tisti, ki so jih za proizvajalce sestavili in jim zaupajo.
Z denarjem, ki ga imajo na voljo za lobiranje, si koncerni zaupanje kupujejo tako pri Evropski komisiji kot poslancih Evropskega parlamenta, države članice, ki v okviru sveta EU prav tako soodločajo pri sprejemanju evropske zakonodaje, pa pri odločanju večinoma bolj mislijo na interese svoje živilske industrije kot interese in zdravje svojih državljanov. Ker je pri odločanju na prvem mestu denar, ne človek, odgovorni iz škandalov ne potegnejo nobenega nauka.