To se je najbolje pokazalo lani jeseni na vrhuncu pandemije. Prebivalstvo je najbolj zaupalo svojim državam in vladam na zahodu Evrope. Ne na severu, ampak na zahodu. Kajti največji delež precepljenosti so dosegle države od Skandinavije na severu do Portugalske, Španije in Italije na jugu.
Nekateri medijski vplivneži so v luči svojih predsodkov napak omenjali, da se vidi, kako se sever Evrope zaveda pomena cepljenja, jug pa ne. Narobe. Zahod se je tega zavedal, vzhodni del Evropske unije pa že precej manj. Putinova Rusija še manj. Pa mnogi pravijo, kako močan je Vladimir Putin. No, pri ključnem izzivu 21. stoletja doslej se je pokazalo, da nima takšnega vpliva, kot bi mislili na prvi pogled. Rusi niso sledili njegovim pozivom, naj se cepijo.
Tradicionalne demokracije so torej trdne. Nove demokracije so trdne bistveno manj. Ker si politične elite v zadnjih 30 letih niso prislužile dovolj zaupanja množic. To žal velja tudi za Slovenijo. Prej si bomo to priznali, bolje bo. Še zlasti zato, ker se bo morda potem tudi slovenska javnost bolj zavedala, kje je demokracija najbolj ranljiva.
Pri finančni vzdržnosti!
Da, tako je. Je že res, da so tudi demokratičnost, človekove pravice, solidarnost, podjetnost, gospodarska uspešnost, socialni dialog, korektne javne diskusije pomembni za stabilnost demokracije. Vendar brez hkratnega zavedanja političnih elit in tudi državljanov, kako pomembna je finančna vzdržnost za demokracijo, je ta najbolj ogrožena. Najbolj se je to v prejšnjem stoletju pokazalo pri nemški weimarski republiki.
Resda so takrat na finančno vzdržnost mlade nemške republike vplivale prisojene odškodnine za škodo v prvi svetovni vojni. Toda razlogi za ogrožanje finančne vzdržnosti mladih demokracij so lahko različni.
Zdi se, da je danes največji konsenz, morda celo edini, med političnimi elitami in množicami v Sloveniji tisti, ki pravi, da denar raste na drevesu. Na to je, paradoksalno, na eni od zadnjih informativnih oddaj opozoril celo - Luka Mesec iz Levice. Če bi to dejal predstavnik skrajne levice kje na zahodu Evrope, bi najbrž močno zazvonilo v mnogih ustanovah in tudi med državljani. Pri nas se to ne zgodi. Kar je nevarno. Zato me je strah.
Strah me je, ker je Slovenija enkrat pri izpitu finančne vzdržnosti demokracije že padla. Ob zadnji veliki krizi pred dobrim desetletjem smo prav tako mislili, da denar raste na drevesih, pa smo skorajda dobili trojko.
Zgodovinski spomin Slovencev je kljub tej izkušnji še naprej selektiven. Nenehno se spominjamo zloglasnega Zujfa, ki je bil pravzaprav samo posledica tega, da se v začetku krize in pred njo nismo odzvali, kot se je v krizi treba. Pa je bil račun zanjo zato toliko večji.
Tega, da smo zavozili že pred zadnjo veliko krizo in da bi nas skoraj morala reševati evropska trojka, se skorajda ne spomnimo več. Ne samo, da se Pahorjeva vlada v letih 2008 in 2009 ni lotila krize dovolj odločno. Janševa prva vlada je jeseni 2008, tik pred krizo in hkrati tik pred volitvami, s plačno reformo v javnem sektorju občutno dodatno obremenila javne finance. Čeprav je inflacija že kazala, kaj nam grozi.
Vas to na kaj spominja? Morda na bonbončke in bonboniere, ki se pojavljajo tudi v letu 2022. Ja, zgodovina se rada ponavlja.
Pandemija je v vseh državah zahtevala velike vsote denarja, da smo vsi skupaj ublažili njene posledice. Slovenija seveda ni mogla biti izjema in aktualna vlada se je na ta izziv zelo dobro odzvala. Pomoč podjetjem je bila v veliki meri primerna. Z nekaterimi napakami, ki zadevajo predvsem neenakopravno obravnavo različnih podpanog. V turizmu se je recimo izrazito pomagalo nastanitvenim objektom in zelo slabo industriji srečanj.
Že to je kazalo, da vatli ne bodo enaki za vse.
Tik pred volitvami pa smo priče pravi rapsodiji bonbonier, ne samo bonbončkov. Tistih, ki jih vlada kar sama ponuja, in tistih, ki jih zahtevajo posamezne družbene skupine. Zavedajoč se, da je vlada pripravljena na marsikaj, samo da bodo koalicijske stranke dobile čim več glasov na aprilskih volitvah.
To v Sloveniji ni samo značilnost desnosredinskih vlad, ampak seveda tudi levosredinskih. Kot je tudi značilnost Slovenije to, da je javnost skorajda povsem nekritična do takšnega početja, ko politiki s tujim, davkoplačevalskim denarjem, v svojo korist mahajo po koprivah.
Opeklo nas bo zagotovo. Samo upamo lahko, da ne tako kot v letih 2008-2013, ko se pet let nismo izmotali iz krize. Bonboniere so preveč razkošne: digitalni vavčerji za prebivalstvo, dodatni boni za upokojence, energetski vavčerji, višje plače za zdravnike, zahteve za višje plače drugod v javnem sektorju, kjer se je plaz že sprožil itn. Pa še sporni zakon za pomoč kar vsem kreditojemalcem posojil v švicarskih frankih po vrhu vsega.
Seveda je prav, da socialno šibki dobijo pomoč zaradi visoke rasti cen energentov. Prav je tudi, da se uravnavajo neskladja plač v javnem sektorju. A to se ne počne tako, da se najprej omogoči izrazit skok plač zdravnikom. Pri čemer smo baje še vedno v vojni z virusom, ne glede na to pa se v zdravstvu pojavljajo stavkovni odbori.
Si predstavljate, da bi bolničarji in zdravniki v vojni na fronti med bitko oblikovali stavkovni odbor?
Res so mnogi oddelali veliko dela v zadnjih dveh letih. Zato so si dodatke zaslužili. A najbrž niso bili kar vsi po vrsti izrazito obremenjeni. In tudi pri dodatkih smo videli, da ni bilo vse prav. Tisti z nizkimi plačami so dobili mizerne, tisti z visokimi velike dodatke. Za razliko od nekaterih držav v visoko razvitem kapitalizmu, kjer so dodatke podelili v absolutnem znesku, ne pa v odstotku od zelo različne višine plač.
Pametne države pač ravnajo družbeno higienično. Tiste na zahodu.
Zakaj je ta osnovna finančna higiena tako pomembna?
Poglejmo gibanje povprečnih plač v javnem in zasebnem sektorju v zadnjih letih in hitro lahko ugotovimo, zakaj nas lahko skrbi. Ugotovimo lahko naslednje:
Leta 2017 smo po dolgih letih ugotavljali, da se je povprečna bruto plača v zasebnem sektorju končno približala povprečni bruto plači v javnem sektorju. Oktobra 2017 je zaostajala le še za 135 evrov oziroma za 9,1 odstotka. Javni sektor 1621 evrov, zasebni sektor 1486 evrov.
Tradicionalne demokracije so torej trdne. Nove demokracije so trdne bistveno manj. Ker si politične elite v zadnjih 30 letih niso prislužile dovolj zaupanja množic. To žal velja tudi za Slovenijo
Nato sta sledila volilno leto in stara slovenska folklora. V enem letu je razlika med povprečno bruto plačo v javnem in zasebnem sektorju od 135 zrasla na 380 evrov. Oktobra 2018: javni sektor 1936 evrov, zasebni 1556 evrov.
V poslanskem mandatu 2018-22 se je vmes zgodila pandemija in javni dolg je tudi v Slovenji močno zrasel. Oktobra 2021 je bila povprečna bruto plača v javnem sektorju kljub temu že za 565 evrov ali 34,8 odstotka višja kot oktobra 2017, v zasebnem sektorju pa za 265 evrov ali 17,8 odstotka višja.
Torej je bila povprečna bruto plača v javnem sektorju oktobra lani, pol leta pred novimi volitvami, za 434 evrov oziroma za 24,8 odstotka višja od povprečne plače v zasebnem sektorju. Spomnimo, oktobra 2021 je bila višja za 135 evrov oziroma za 9,1 odstotka.
Pozor: takšno je bilo stanje oktobra lani, pol leta pred volitvami. Kakšno bo po novih plačnih pogajanjih oktobra 2022, morda ve samo kak jasnovidec. Zagotovo pa bo razlika še večja.
Zato se postavlja ključno vprašanje: ali je delo v javnem sektorju v povprečju res za več kot četrtino bolj vredno kot delo v zasebnem sektorju? Ali drugače: ali bo merilo za plače v Sloveniji kakovostno delo ali pa politično plačevanje zadovoljstva pred volitvami in po novem očitno tudi med mandatom s ciljem pridobivanja glasov na volitvah? Mar je v teh primerih res vedno merilo reševanje socialnih razmer zaradi krize ali pa kupovanje zadovoljstva družbenih skupin pred oddajanjem volilnih glasov? In to z leve in z desne. Na račun zdajšnje in bodočih generacij, ki jih bomo obremenili z večjim dolgom, kot pa je nujno.
Veliko je v zadnjih mesecih napisanega o dohodninski reformi. Pa je edina, ki zvišuje plače vsem. Mnogi so kritični zoper njo, češ da potem ne bo dovolj denarja v javnih blagajnah.
Zanimivo. Ker očitno ni težava, da bomo iz različnih javnih blagajn plačevali enkratne ali dolgoročne bonbončke in bonboniere nekaterim družbenim skupinam, in to poleg zvišanja, ki ga tem skupinam prinaša dohodninska reforma, in poleg nadpovprečnega zvišanja, ki so ga že bili deležni v zadnjih štirih letih. Torej bodo te skupine upravičene do dveh ali treh bonbonier, ne samo ene. Ne, to očitno ni težava.
Čeprav je seveda vse to na račun davkoplačevalskega denarja. Zlasti tistih z najnižjimi plačami, ker bodo večinoma dobili nekaj malega, samo z dohodninsko reformo. Če ta sploh bo. Pa v prihodnje bodo morali prevzeti del bremena javnega dolga, tako kot vsi.
Takšna je slovenska folklora, če si nalijemo čistega vina. Drugačna kot v razvitih, trdnih demokracijah. Oblast in posamezne glasne družbene skupine kar tekmujejo med seboj, kdo bo prej in bolj najedel finančno vzdržnost države. Zlasti izrazito pred volitvami. Pa niti ne več samo takrat. Žalostno.
Sem res eden redkih, ki jih je strah pred prihodnostjo, ker v deželi privatne koristi politikov in posameznih družbenih skupin prevladujejo pred razumnim ravnanjem s finančno vzdržno demokracijo, z usodo domovine?
Smo se s takšno mentaliteto kadarkoli sploh sposobni vsaj malo približati razvitim tradicionalnim demokracijam na zahodu? Ali pa smo obsojeni, da bomo še dolga leta zgolj - mlada demokracija?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
