Razoglava ''ljudska'' pisateljica Manica Koman

Sama je bila prepričana, da se je vzpostavila kot pesnica in pisateljica, ko je kot odraščajoče dekle opazovalo mlekarsko stavko v domači vasi. Ker se kmetje niso sprijaznili z dekretom ljubljanskega župana Ivana Hribarja o cenah mleka, so zaprli glavne poti v mesto, a so mleko v želji, da ne bi šlo v nič, mestnim odjemalcem pošiljali skrivoma. Manici ni ušel potencial sijajnega dramaturškega zapleta, sestavila je zabavljivo pesem, ki so jo kmalu poznali tako na vasi kot v mestu. Nagajivi smisel za humor, ki je kazal na prirojeno inteligenco, je pokazala še večkrat, denimo leta 1904, ko je iskala ženina s pomočjo pasti ob vaškem razpotju. Vanjo se je ujel dihur.
Zatrto hrepenenje po izobrazbi je Manico Koman močno zaznamovalo, ustvarjalno samorastništvo in samotarstvo je postalo osnovna premisa njene javne podobe v tridesetih letih 20. stoletja. K temu je pripomogla sama, ko je leta 1918 izdala spomine Šopek samotarke, a je v knjigi bolj kot o sebi s kirurško natančnostjo pisala o ljudeh, ki so spremljali njeno otroštvo in mladost. Po dihurskem ženinu se ni več skušala poročiti. Bila je obremenjena z "usodo kmečkega dekleta", prisiljenega možiti se po očetovi volji glede na ženinov materialni in socialni položaj.
Pred prvo svetovno vojno je Manica Koman objavljala pesmi in črtice v Slovenski gospodinji, Slovenskem narodu, Domovini, Slovenskem domu, Grudi, Kmetijskem listu, Slovenskem braniku, Ženskem svetu itd. Občutje nenehnega spopada med družbeno zapovedano vlogo ženske in zavezanostjo lastni močni osebnosti je leta 1911 povzela v retoričnem naslovu uvodnika "Ali kmetski ženi res ni treba izobrazbe?", v nadaljevanju pa ni bila nič manj žareča: "Kdor ti bo, slovenska žena, zinil kako tako budalost, da tebi izobrazbe ni treba, vedi, da je bedak ali pa tvoj sovražnik."