V političnem diskurzu na Slovenskem (in drugih državah naslednicah Jugoslavije) ni redko slišati zanikrne govorice o Jugoslaviji, predvsem o tisti drugi, tj. "Titovi Jugoslaviji". Kar je mogoče razumeti z različnih zornih kotov, tudi s tistega, da bi se preko njene demonizacije zdaj lastna država in ureditev pokazali kot bolj imenitni; da bi se potek dogodkov od osamosvojitve naprej lažje prikazal kot napredek, razvoj, osvoboditev; kot gibanje v smeri "luči".
Jugoslaviji se najpogosteje očita, da je bila totalitarna. Kar je pred kratkim nakazal minister, pristojen za notranje zadeve, ko je izjavil, "da so ustaštvo, nacizem, komunizem in fašizem zavržne ideologije", in v isti sapi predlagal sprejetje "deklaracije o totalitarizmih". Pri tem ni nepomembno, da je minister to navedel v bran odločitvi, da se hrvaškemu pevcu, ki poveličuje ustaštvo, ne prepove koncert v Mariboru.
Ampak ali je Jugoslavija po drugi svetovni res bila totalitarna? Da bi se odgovorilo na to vprašanje, sva avtorja že pred leti izvedla analizo jugoslovanskega političnega režima. Ta je bila prvič objavljena leta 2014 v mednarodni reviji Communist and Post-Communist Studies (Was Tito's Yugoslavia totalitarian?), nato pa še v okviru znanstvene monografije, ki je izšla leta 2019 (The Rise and Fall of Socialist Yugoslavia: Elite Nationalism and the Collapse of a Federation).
V njej ugotavljava, sklicujoč se na dojemanje pojma totalitarizma, ki ga v klasičnem delu Totalitarian Dictatorship and Autocracy leta 1956 zapišeta avtorja, sicer profesorja na Harvardu, Carl Friedrich in Zbigniew Brzezinski, da teze, da je "Titova država" bila totalitarna, ves čas in nekvalificirano, ni mogoče utemeljiti. Kakšnega tipa je potemtakem bila?
Uveljavljena politologa in raziskovalca Juan Linz in Alfred Stepan v svojem delu Problems of Democratic Transition and Consolidation: Southern Europe, South America, and Post-Communist Europe, ki je bilo prvič objavljeno leta 1996, navajata, da teoretiki demokracije umeščajo "Titovo Jugoslavijo" v drugačno kategorijo v primerjavi z drugimi komunističnimi sistemi, tudi zato, ker naj bi bilo delavsko samoupravljanje oblika demokracije.
Totalitariziranje naše skupne polpreteklosti je torej prvenstveno odraz političnega boja, manipulacije in diskreditacije. Kar je, ko je enkrat prignano do ekstrema, vedno nevarno
Ko se opazuje Titovo delovanje, je jasno, da je bil zelo pazljiv do vseh narodov, čeprav je bil nenehno pod pritiskom nasprotujočih si zahtev
Obiščite spletno stran brez oglasov.
