Petra Lesjak Tušek
Z vidika regij in vsaj doslej premalo izkoriščenih potencialov regionalnega razvoja v razmerju do prevladujočih centralističnih politik na več področjih bo leto 2019 nova, relativno pomembna odskočna deska, ki bo vsaj do neke mere opredelila nadaljnje razvojne projekte in vsebine na lokalnih ravneh. Glede na to, da se bodo nadaljevala pogajanja za evropske vire in sprejemanje finančnega okvira za obdobje med letoma 2021 in 2027, v katerem si bo Slovenija skušala izpogajati dober položaj, bodo ključne tudi vsebine regijskih projektov. Še naprej je v tem pogledu pričakovati trenja med vzhodno in zahodno kohezijsko regijo glede na zdaj že dlje časa izstopajoče očitne razvojne razlike med vzhodno in zahodno Slovenijo ter zlasti težnjo vzhoda, da se prepad premosti tudi z načrtno politiko. Ker so v Sloveniji regije še vedno zgolj statistične povezave, bo zmožnost regijskega povezovanja odvisna od občinskih interesov in premoščanja posamičnih interesov zlasti takrat, ko je skupna povezava edini vzvod za pridobitev projektov in s tem črpanje evropskega denarja. Regionalizacija s pokrajinami ostaja utopičen poskus, čeprav pokrajine načeloma in deklarativno zagovarjajo poslanci vladnih in opozicijskih strank, posebno pred volitvami in nato običajno še vsakič, ko v parlamentu privrejo na plan lokalni interesi. A konkreten premik v smeri ustanovitve pokrajin ni verjeten.
Med prioritetami so infrastrukturni projekti, kot je zlasti drugi tir Koper-Divača, medtem ko je tretja razvojna os še naprej le teoretično opredeljena. Snedene obljube o rokih izgradnje so (p)ostale stalnica. Zlasti Koroška, prometno izolirana regija, iz katere se v prestolnico lahko hitreje prebiješ prek Avstrije kot Slovenije, nenehno izpada iz prizme odločevalcev na nacionalni ravni. Preostale regije severovzhoda, ki še niso premostile vseh razvojnih krčev, so pridobile vsaj boljše ceste in imajo za širitev mrež tudi dobre obete (na primer Murska Sobota tudi južno obvoznico, hkrati pa se že napoveduje tudi gradnja vzhodne obvoznice). Korošci bi se utegnili mobilizirati še s kakšnim protestom za hitro cesto. Hkrati je tretja os vprašanje gospodarskih in širših interesov, še zlasti v Šaleški in Savinjski dolini, v prvi predvsem zaradi močnega gospodarskega zaledja, od Gorenja do Premogovnika. Preplačani TEŠ 6 bo nedvomno razvnemal še naprej po več plateh - kak konkreten epilog pretresanja odgovornosti pa je v 2019 vprašljiv. Aktualen aspekt bo tudi vprašanje uvoza premoga ob omejenih količinah v Šaleški dolini.
Tako koroška zgornja Mežiška dolina kot Celjska kotlina bosta ostali razpeti med gospodarske interese in okoljske zahteve in pričakovanja, zlasti v luči okoljske sanacije. S to razliko, da je v koroški dolini ekološka sanacija s težkimi kovinami obremenjenega okolja podprta z državnimi viri, medtem ko je poskus uzakonitve težko pričakovane sanacije v Celju (pro)padel v letu lokalnih volitev. Kako bo okoljsko ministrstvo prijelo ta teren in uresničevalo zaveze za sanacijo že pri onesnaženih tleh vrtcev, bo zanimivo spremljati in hitro se bo pokazalo, ali bo načelna odločnost ministra Jureta Lebna prestala praktične preizkuse.
Več je še in nedvomno bo mikro zgodb, ki običajno še bolj kot veliki projekti zaznamujejo ali določajo majhna okolja
