Na nedavnem Blejskem strateškem forumu je predsednik hrvaške vlade Andrej Plenković na vprašanje novinarjev nonšalantno odgovoril, da bi bilo možno mejno vprašanje med državama rešiti še v tem mandatu. Kakšno pa je stanje na terenu? V pomurskih obmejnih krajih smo preverili, kaj se je za tamkajšnje prebivalce spremenilo od 29. junija 2017, ko je arbitražno sodišče v Haagu določilo mejo med državama. Kot je znano, gre za razsodbo, ki je Hrvati ne priznavajo.
Župan Razkrižja Stanko Ivanušič se še danes živo spominja dneva razglasitve arbitražne razsodbe, ko je v občino prišel takratni minister za pravosodje Goran Klemenčič, dva dni kasneje pa še takratni predsednik vlade Miro Cerar: "Sem so prišli tudi ljudje, ki so se jokali, kar je bilo zame grozljivo. Čeprav je bil Cerar zaradi tega osovražen, se je pokazal kot človek. Takratna vlada se je za tukajšnje ljudi potrudila, kolikor je bilo v njeni moči." Na številnih nadaljnjih sestankih, ki so bili odprti za javnost, jim je nato skupaj z različnimi vladnimi predstavniki naposled uspelo pomiriti ljudi, pravi Ivanušič.
"Lahko bi se zadeve takrat drugače odvile. V tistem razočaranju bi lahko kdo naredil tudi kakšno neumnost." Občina si je prizadevala predvsem, da bi država ljudem, ki so se odločili, da ostanejo na svojih domovih ne glede na arbitražno odločitev, pomagala z ureditvijo ustreznih cest do njihovih domov in jim tako olajšala vsakodnevno življenje. To je okoli 20 družin, katerih hiše bi po arbitražni odločitvi končale na Hrvaškem ali ki imajo del svojih nepremičnin tam, del pa v Sloveniji. V nekaterih primerih gre meja čez njihovo dvorišče. Leta 2018 je občina v zvezi s tem podpisala sporazum z direkcijo za infrastrukturo, Ivanušič pa upa, da se bo gradnja čim prej začela. Gre za enajst cestnih odsekov v skupni dolžini sedem kilometrov. "Naš namen ni, da bi država dala ljudem denar, da se odselijo. Naj nam raje pomaga urediti infrastrukturo, da bodo ostali."
Dobili odškodnine in obdržali stare hiše
Kljub temu se nekateri niso mogli sprijazniti z dejstvom, da bodo poslej živeli na Hrvaškem, in tem je država ponudila odškodnine. Za to možnost se je odločilo šest družin. "Nihče ni dobil toliko, kolikor je hiša vredna. So pa obdržali obstoječe nepremičnine, s katerimi lahko prosto razpolagajo, le bivati ne smejo v njih," pojasnjuje Ivanušič in dodaja, da so ti krajani za svojo odločitev navajali več razlogov. "Od tega, da bo slovenska pokojnina višje obdavčena, če jim jo bodo nakazali na Hrvaško, do potrebe po spremembi dokumentov." Med ljudmi v lokalnem okolju je bilo zaradi tega po besedah Ivanušiča tudi nekoliko nevoščljivosti. Zato, izpostavlja, morajo pristojne službe preveriti, ali je bil denar res namensko porabljen, da ne bi med ljudmi ostale govorice, da se je kdo na ta račun okoristil. Ivanušič danes meni, da tudi, če bi bilo na koncu mejno vprašanje rešeno z novim meddržavnim sporazumom, ta za njih nikakor ne bi mogel poslabšati zadev.
K očetu na obisk čez mejo
Na vzpetini nad Razkrižjem, s katere se ponuja pogled čez celotno Pomurje, deluje vinogradniška družina Kunčič. Ena od obnovljenih cest bo vodila tudi do njihovega posestva. Starejše poslopje z vinsko kletjo, ki ga je postavil Drago Kunčič, je na hrvaški strani, medtem ko je hiša sina Denisa Kunčiča na slovenski. Državna meja poteka med hišama. Ravno ob našem obisku se do hiše pripelje hrvaški poštar, ki dostavlja pošto očetu, sinu na drugi strani hriba pa pošto vsak dan dostavi Pošta Slovenije. Kunčičevi letno pridelajo sto tisoč litrov vina, od tega največ mešanega za špricerje, proizvajajo pa tudi vrhunska vina v buteljkah, med drugim rumeni muškat, sauvignon in šipon. Obdelujejo okoli deset hektarjev vinogradov, od katerih je večina na Hrvaškem, kjer je tudi registrirano podjetje, tam prav tako prodajo večino vina. "Ko smo zgradili novo hišo, sem se preselil v Slovenijo, čeprav je samo nekaj metrov razlike. Cesta, ki je danes v zelo slabem stanju, je naša edina povezava s Slovenijo. Tudi z vrtcem, šolo, zdravnikom, trgovino in vsem drugim, kar potrebujemo za življenje," izpostavlja Denis Kunčič pomen ustrezne infrastrukture za življenje ob meji. Čeprav je torej očetova hiša, v kateri je odraščal, zgrajena na Hrvaškem, so vedno gravitirali na slovensko stran, tu je Denis obiskoval šolo in enako počnejo danes njegovi otroci. Življenje na meji jima s soprogo Barbaro sicer prinaša nekaj več ukvarjanja z birokracijo. "Vse gre najprej preko Zagreba, nato še preko Ljubljane." Eden takih primerov je obiskovanje zdravnika v Sloveniji, medtem ko zdravstveno zavarovanje plačujeta na Hrvaškem. Sicer pa za njih arbitraža bistvenih sprememb ni prinesla.
Na istem naslovu že od leta 1982
Tudi za Damijana Balažica, lastnika hotiške betonarne, ki naj bi po arbitražni odločitvi ostala na hrvaški strani, se ni nič spremenilo. To obrt je že leta 1967 začel njegov stari oče Vincenc Balažic, od takrat naprej so vse dajatve plačevali v Sloveniji in tu tudi urejali vse dokumente, potrebne za dejavnost. Lendavska občina je Vincencu leta 1982 izdala odločbo o selitvi podjetja na nov naslov - Hotiza 142 a, ki je še danes na poslopju betonarne. Od tistega časa niso več dobili nobenega uradnega dokumenta, ne o poteku meje ne o kakršni koli drugi spremembi. Torej se za Balažičeve formalno ni nič spremenilo. Ob našem prihodu Balažic zadeve ni želel komentirati, kot pravi, so mu mediji naredili že dovolj škode s tem, ko so poročali, da bo zaradi arbitražne odločitve zaprl betonarno in se preusmeril v vinarstvo. Zaradi tega naj bi imel tudi težave s pridobivanjem posojil. Kot smo neuradno izvedeli, je Balažic na predlog ministrstva za gospodarstvo res zaprosil za subvencijo, a se je naposled odločil, da denarja ne vzame. Razlog naj bi bil prekratek rok, ki je bil postavljen za spremembo dejavnosti, pa tudi višina sredstev, s katero zagon nove dejavnosti ni bil možen.
Nogometni klub z igriščem čez mejo
Zanimiv je tudi primer Nogometnega kluba Kapca. Pot do njihovega igrišča vodi čez most nad mrtvim rokavom reke Mure, ki je tudi meja med državama, medtem ko je igrišče že na hrvaški strani, kar je potrdila tudi arbitraža. Kot pojasnjuje predsednik Krajevne skupnosti Kapca Jernej Kramar, je bilo nekoč zemljišče, na katerem je igrišče, v lasti Kmetijskega gospodarstva Rakičan, s katerim je klub podpisal najemno pogodbo za sto let. Kasneje je lastnica zemljišča postala Republika Hrvaška, na območju katere so tudi bližnje slačilnice. Na igrišču danes normalno nadaljujejo treninge in tekme, a po arbitražni odločitvi je klub pred negotovo prihodnostjo, saj ne morejo več razmišljati o morebitnih investicijah. "Od razglasitve razsodbe vedno visi v zraku tudi možnost, da nam lahko Hrvati prepovedo uporabljati igrišče," pravi Kramar in še poudarja, da se ob tem poraja tudi vprašanje morebitnih zdravniških in policijskih intervencij, saj bi morali reševalci in policisti v tem primeru prestopiti mejo. "Pri bližnji glavni cesti je bil pred časom primer smrtne žrtve, ker pa območje že spada pod Hrvaško, so morali truplo pokojnika peljati na obdukcijo v Zagreb in potem nazaj sem," opiše Kramar. Po mnenju lendavskega župana Janeza Magyarja bi bila najboljša rešitev ta, da bi Slovenija od Hrvaške odkupila omenjeno igrišče. To bi bilo, kot pravi, bolj smotrno od tega, da bi občina iskala nadomestno lokacijo za novo igrišče.
Postavili novo tablo, a uradno ime je ostalo staro
Tistega junijskega dne pred štirimi leti so bile številne kamere na dvorišču Žerdinovih na Hotizi, točneje v zaselku Mirišče, kjer so nazdravili novici, da bodo po razsodbi ostali v Sloveniji. Do danes so pred vstopom v naselje postavili krajevno tablo Hotiza - Mirišče, malo za njo še lično leseno pozdravno tablo z istim napisom. A zaselek uradno še vedno nosi hrvaško ime Brezovec - del. "Tako nam piše v dokumentih. Na občino hodimo spraševat, kdaj bodo to uredili, a še vedno ne gre, saj zadeva še ni uradna," pravi Marina Žerdin. So se pa v tem času zgodili pomembni premiki, med drugim so zdaj njihove nepremičnine vpisane v slovenski kataster. "Ali je ta prenos veljaven, pa še vedno ne vemo. Tako tudi ne vemo, kaj bi bilo, če bi kdo želel prodati nepremičnino. Dokler nimamo novega naslova, se zdi, kot da velja staro stanje." Če bi arbitraža odločila, da bo območje pripadlo Hrvaški, bi se takoj odselili, pravi Žerdinova. "Nikoli nas ni nihče imel za Hrvate, niti Hrvati ne." V Mirišču, ki je bistvu ena ulica s petimi hišami, so medtem dobili novo razsvetljavo na obstoječih kandelabrih, nanje so namestili še nastavke za zastave. Kmalu bodo dobili še asfaltirano cesto. "Nikoli nismo imeli večjih težav zaradi mejnega vprašanja, smo pa bili vedno v negotovosti, saj nismo vedeli, kje bomo končali. To stresno obdobje se je vleklo 25 let."
Tudi kmetje do novih zemljišč
Kmetje s Hotize, ki so imeli njive na območju, ki naj bi po arbitražni razsodbi bilo na Hrvaškem, so dobili v Sloveniji možnost odkupa ali zakupa zemljišč od Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov. Predsednik Krajevne skupnosti Hotiza Igor Köveš pravi, da je večina večjih kmetov to možnost izkoristila. Hotižani so si sicer, kot poudari, vedno prizadevali, da bi bila meja med državama na reki Muri. "Arbitražni sporazum določa drugače, to seveda upoštevamo, če bo zdržal. Sicer bo za nas še vedno meja na Muri." Po sporazumu je meja sicer pomaknjena okoli 300 metrov od Mure proti Sloveniji in pride na Hotizi mestoma čisto do hiš. Na vprašanje, kako se bo zadeva po njegovem mnenju razpletla, Köveš odgovarja: "V času našega življenja bo verjetno ostalo, kot je zdaj, saj marsikomu to ustreza. Kar bodo govorili pred volitvami, pa moramo preslišati." Na napete dogodke iz leta 2006, ko je Slovenija na to območje poslala skupino specialcev, potem ko je hrvaška policija pridržala skupino slovenskih novinarjev, se danes spomnijo le še občasno, pravi, a jim nihče več ne pripisuje večjega pomena: "Na tistem mestu imamo zdaj posajene rože." Na odnose med ljudmi na obeh straneh meje politično dogajanje v zvezi z arbitražo ni vplivalo. "Dobro se razumemo, veliko je tudi mešanih zakonov. Ljudje še naprej obdelujejo svoje vinograde in njive na obeh straneh meje. Z mejo živimo naprej. Kaj nam pa drugega preostane?"
Obiščite spletno stran brez oglasov.
