"To mesto je polno knjig, kar pomeni, da je to mesto polno miru!" je, po pričevanjih, konec novembra ob otvoritvi 29. knjižnega sejma v Pulju Sa(n)jam knjige u Istri, posvečenega deveti umetnosti, razglasil slavnostni gost sejma. Eden največjih svetovnih stripovskih avtorjev, Milo Manara, je s svojim navdušenjem izrazil poklon citatu Thomasa à Kempisa iz znamenitega romana Umberta Eca Ime rože. "Do trenutka miru pridem takrat, ko v nekem kotu berem knjigo."
Osrednja tema knjižnega sejma je bila Življenje v oblakih in v njegovem ospredju zvrst vizualne umetnosti, nekoč opredeljene kot šund. Znotraj slikovitega sejemskega programa so, v sodelovanju z Arheološkim muzejem Istre, v puljskem muzejsko-galerijskem prostoru Sveta srca odprli tudi razstavo del Mila Manare. V Galeriji C8, ki jo prav tako upravlja Arheološki muzej Istre in je oddaljena krajši sprehod skozi mestno jedro, je že sredi oktobra, na pobudo Generalnega konzulata Italije na Reki, bila odprta razstava še enega izmed mojstrskih vizualnih pripovedovalskih genijev. Veliki umetniški vzornik, sodelavec in prijatelj Mila Manare, Hugo Pratt, je predstavljen skozi razstavo, izrecno posvečeni njegovem alter egu, ikonografskem pomorščaku Cortu Malteseju.
Pulj se je s poklonom obema izjemnima stripovskima mojstroma, zunaj poletne turistično natrpane sezone, izkazal kot prestolnica slikovnih zgodb in mesto tihe, razmišljujoče kontemplacije ob briljantnih umetniških vizualnih zgodbah. Če pa vam poskušamo dočarati še puljske galebe (ki jih lokalci sicer bolj obravnavajo kot mestno nadlogo) in barvite pristaniške vedute, je doživljanje slikovitega obmorskega vzdušja tudi mesec po izteku znanega istrskega knjižnega sejma bilo več kot popolno.
Milo Manara med stripom, literaturo in filmom
To je naslov razstave, pod katero se kuratorsko podpisuje italijanska kustosinja Paola Bristót, predavateljica sodobne umetnosti na umetniški akademiji v Benetkah. Predstavlja različne vidike umetniškega slikovnega sloga slovitega italijanskega velikana stripa in njegove stripovske mojstrovine, ki skozi dovršeno tenkočutno dramaturgijo in izjemnim vizualnim rokopisom bralcem ponujajo neponovljivo doživetje.
Prvi del razstave gledalcu prikaže njegovo povezavo z literaturo, konkretneje z Umbertom Ecom. Manara je namreč na željo sinov Umberta Eca in Elisabette Sgarbi, lastnice založbe, ki jo je ustanovil Umberto Eco, pripravil strip Ime rože, ki ga je tudi osebno predstavil na knjižnem sejmu. Pulj je namreč leta 2006 gostil Umberta Eca, zato je to bil spominski poklon v čast še enega leposlovnega velikana. Vznesene podobe iz Ecovega svetovnega klasika na obiskovalca razstave delujejo pomirjujoče lirično, v sebi pa skrivajo prepoznavno senzualno estetiko Manarinega specifičnega sloga.
Drugi del razstave predstavlja avtorjevo sodelovanje z znamenitim režiserjem Federicom Fellinijem in njegovo globoko povezanost s sedmo umetnostjo, ki se izkazuje v izjavah igralcev in v Fellinijevem neposrednem oblikovanju scenarijev za zgodbe v Manarinih stripih. Umetnikova risarska nežnost in prefinjena natančnost, že skorajda filmska romantika, ki izžareva iz barvnih in črno-belih stripovskih tabel, je presunljivo čutna za več kot le ljubitelje Fellinija ali srčne filmofile.
Tretji del razstave predstavlja Manarine reprodukcije del Michelangela Merisija, znanega kot Caravaggio, v rekonstrukciji slikarjevega burnega življenja. Ta vizualna dela so še posebno prepričljiva in gledalca osupnejo s pozornostjo, s katero mojster prikazuje zgodovinske detajle takratnega dekadentnega Rima. Manjši segment razstave, poimenovan Memorabilia, skozi vzorec Manarovih drugih del, plakatov, koledarjev in objektov priča o priljubljenosti in prisotnosti njegovega umetniškega dela in prepoznavnega stila tudi onkraj medija stripa. Še posebno njegovih erotično izzivalno, a spoštljivo in omamno, nikoli eksplicitno vulgarno upodobljenih predrznih žensk. Resničnih (na primer Brigite Bardot) ali fantazijskih.
"Med erosom in tanatosom izbiram eros. Še je čas za smrt," je v Pulju, na knjižnem sejmu, še dejal maestro Milo Manara, ki je pred puljskim občinstvom tudi slikal v živo in mestu gostitelju podaril vzneseno lepotico kodrastih las, ki plapolajo v obmorskem pišu vetra, seveda v spremstvu neizogibnega morskega galeba.
V družbi galebov in Corta Malteseja
Dovolite nam, da vas z galebi vred odpeljemo v druge vizualne puljske zgodbe. Na pročelju manjše Galerije C8 nas dočaka posrečeno "vandalsko" umeščen droben in neškodljiv grafit "Tukaj nekdo kadi travo?" Kakor da je to vprašanje postavil ravno - On. Pobalinsko prikupen in gizdalinsko očarljiv. Ravnodušen, brez moraliziranja in obsojanja, s prikritim nasmeškom v temnih očeh. Jezikavi ošabnež in tihi modrec. Tisti, o katerem je ravno Umberto Eco rekel, da ga bere, ko želi resno branje, saj za sprostitev bere Engelsa.
Med erosom in tanatosom izbiram eros. Še je čas za smrt
"Ime mi je Corto, Corto Maltese. Rojen sem na Malti 10. julija 1887. Vsaj tako pravijo." To je zapisano na otvoritvenem panoju razstave, ki nam odpira vpogled v misli skrivnostnega pomorščaka in pustolovca. Hugo Pratt, zapuščina, delo, biografija je naslov razstave, kjer se skozi dvajset raznolikih razstavnih panojev gledalec seznani z življenjem in delom slavnega vizualnega pripovedovalca. Svetovnega popotnika, ki je potoval s celine na celino, iz države v državo, videno in doživeto pa slikovito pretočil v dogodivščine ikoničnega protagonista brezčasnih vizualnih zgodb. Čeprav je Hugo Pratt pred splavitvijo mornarjevih pustolovščin za sabo imel kilometrine stripovskih zgodb, je šele z njim razvil umetniško resno senzibilnost znotraj tradicionalnega pustolovskega formata podajanja zgodb. Poetični realist, ki je razvil lastne modele pripovedništva, je navdih našel v lastnem življenju, kariernih poteh in ljudeh, ki jih je spoznaval. Nato pa, z ostrim režiserskim očesom za detajle, realiziral estetski maksimum v omejenem prostoru formata stripovskih tabel.
Panoji razstave, pod katero se kuratorsko podpisuje Patrizia Zanotti, dolgoletna Prattova sodelavka in "edina ženska, ki je Corto Maltese ne more zapustiti", poleg vizualij predstavljajo besedila in razmisleke v italijanskem in hrvaškem jeziku. Premišljene uredniške sinteze zgodbe, impresivno predstavljene kot Cortovi ali Hugovi citati, so podkrepljene z reprodukcijami stripov, prefinjenimi risbami, sanjskimi akvareli in zgodovinskimi fotografijami.
Mitologija Corta Malteseja se odpre leta 1967 v Baladi o slanem morju, kjer prvič nastopa kot tihotapec in pirat na pacifiških otokih med prvo svetovno vojno. V njegovih kasnejših odisejadah z razkošno zgodovinsko dekoracijo se mu pridružijo številne resnične zgodovinske osebnosti. Njegove pustolovščine so pogosto v stiku s čarovništvom, verskimi obredi, vraževerjem in kabalo, na kar se sredozemski mornar odziva z "angleško" ironijo in cinizmom. A ko se sooča z vojnami, revolucijami, pirati, zarotami, vohuni ali tihotapci, vedno ohranja svojo "mediteransko" melanholično držo, ki je začinjena s poetično in filozofsko modrostjo. "Nisem heroj, rad potujem in ne maram pravil, spoštujem pa le eno: nikoli ne razočaraj prijatelja," nam odločno zagotavlja na enem izmed panojev.
Potepuha z zlatim srcem, romantičnega idealista, svetovljana brez predsodkov in zaščitnika šibkih, lahko beremo v več kot dvajsetih svetovnih jezikih. Na slovenski trg ga trenutno vpeljuje novomeška založba Goga v izjemnem prevodu Veronike Simoniti, za zdaj s pustolovsko Beneško pravljico, objavljeno v preteklem letu.
Čeprav sta bila sodelavca in velika prijatelja, ki sta vzajemno spoštovala umetniško ustvarjalnost eden drugega in kljub zagotovilu Patrizie Zanotti, ki upravlja "blagovno znamko" Corta Malteseja, se Milo Manara nikoli ni odločil nadaljevati risanja mornarjevih pustolovščin. Rajši mu je, v svojem senzualnem interpretativnem slogu, ustvaril lasten poklon. Če se potrudimo, na spletu najdemo avtentično Manarino nagajivo ilustracijo graciozno omamne, zasanjane razgaljene mladenke, ki sama v postelji zre na odprto morje in fantazira o svojem ne-junaku. Samosvoj pustolovec medtem jadra po oceanih in vzburljive dogodivščine doživlja – drugje. S tistimi prijatelji, ki jih ne sme razočarati. Kot pravi sam.
Puljski galerijski reli vabi!
Obe razstavi sta na ogled še kakšen mesec, in če vas pritegneta za obisk, lahko k njima priključite še druge galerije puljskega mestnega jedra. Mogoče celo ujamete kakšen pogost in tradicionalni puljski pohod po manjših lokalnih galerijah oziroma mikrolokacijah kulture in umetnosti, posrečeno poimenovani reli. Njegova zasnova je podobna sorodnim umetniškim pohodom, ki jih občasno poznamo tudi v Mariboru. V slabih dveh urah umirjenega sprehoda z lokalnimi kulturno-umetniškimi navdušenci obiščete skoraj 25 umetniških prostorov in razstave, ki jih gostijo. Saj se zavedamo, do razstave po uradnih otvoritvah večinoma samevajo brez obiskovalcev. Zato so takšni mestni dogodki toliko bolj pomembni, njihova rednost, pogostost in obiskanost pa je presenetljiva za mestece, ki premore pol manj prebivalstva kot Maribor. Predvidevamo, da vam bo kot kulturnim turistom zlahka zmanjkalo časa za ogled puljskega najbolj obleganega turističnega simbola in najmočnejšega nosilca mestne turistične identitete, njegove "Stare trte" ali njegovega "Eifflovega stolpa", če je komu ljubše.
