(REPORTAŽA) V Ljudski kuhinji Betlehem v Mariboru: Božič potegne vse iz človeka. Vse spomine.

Sibila naju sprejme pred vrati in takoj je jasno, da ve, kako gre pri novinarskih obiskih. Potrebujeta tišino za posnetke, fotografiranje bo v redu, sem se dogovorila ... dorečemo vse tiste podrobnosti, ki lahko pri občutljivih temah kdaj zataknejo proces in se nejevolja hitro priplazi med radovedne novinarje in prevečkrat razočarane ljudi. Razumljivo. Revščina je še vedno nekaj, čemur redki želijo posoditi obraz. Sploh v praznikih, ko nam tako rekoč vsak dražljaj iz oglaševalskega sveta in zdaj še z družabnih omrežij, kjer ljudje prav tako oglašujejo, le da predvsem sebe, dopoveduje, da zdaj je vendar božič, bodimo vendar srečni! Objemimo najdražje! Ja, kaj pa če najdražjih ni? Če so edina družba polznanci, s katerimi sedeš v ljudsko kuhinjo?

"Veste, se kar poznajo ti prazniki. Več je nemira, tudi pri nas. Božič je čas, ki potegne 'vse ven' iz človeka, vse spomine - in to se pozna tudi pri nas." Sibila Nidorfer je vodja Ljudske kuhinje Betlehem Nadškofijske karitas Maribor. Šefica z izkušnjami, morda celo s tisto skorjo trdnosti, o kateri sva se nedavno pogovarjala z Borisom Krabonjo, ki pravi, da se na revščino navadiš, če je tvoja služba. Sama razmišlja podobno, a vendarle nekoliko drugače. Ko sedimo v prijazni in čisti kletni jedilnici, kjer vsak dan s toplim kosilom nahranijo od 50 do 60 ljudi, drobna a odločna ženska pove, da preprosto ne gre, da bi se ti vsak zasmilil - in da usmiljenje v stilu "bogi, bogi" razvrednoti človeka, ki stoji nasproti. In čisto vsak človek, ki pride k njim, zasluži spoštovanje. Pika. Od tega ne odstopajo.

Tukaj so vsak s svojo zgodbo

V ljudski kuhinji so imeli do zdaj pomoč treh ljudi, ki so prišli k njim preko sistema javnih del, a tudi ta program je - kot mnoge - načelo krčenje. Zdaj preko programa javnih del dela ena zaposlena, sodelujejo še zaposleni iz programa Bet.ka, ki pomaga pri vključevanju oseb s težavami v duševnem zdravju v delo. Tako pri socialnih programih mariborske Karitas sodeluje okoli 20 ljudi. In v ljudski kuhinji za razdeljevanje hrane dnevno skrbijo trije do štirje sodelavci. Hrane namreč ne kuhajo v Strossmayerjevi, ampak jo pripeljejo iz gostišča, ki kuha zanje. Še en projekt se je izkazal za nadvse uspešnega - donirana hrana, ki jo zvečer poberejo v skladiščih večjih trgovskih centrov in razdelijo zjutraj. Zdaj razdelijo že tono hrane na dan, donirajo pa skoraj vsi trgovci - Mercator, Tuš, Lidl, Hofer, KFC in drugi, še sploh pa so te hrane vesele družine, ki si jo potem pripravijo same.

"Pri vseh programih je specifična populacija, v ljudsko kuhinjo hodijo večinoma samski moški, stari od 40 do 70 let. Včeraj je prišel uporabnik, star 83 let, tukaj so vsak s svojo zgodbo, zakaj prihajajo sem, zakaj so sami, ampak ljudska kuhinja jim nudi skupnost, domačnost," pravi Sibila. S hrano so zadovoljni in predvsem je pomembno, da je raznolika, da res zagotovi polnovredni topli obrok, so pa kdaj tudi pripombe. Seveda, česa pa ljudje ne komentirajo raje kot hrane? "Žal je tako, da bi naši uporabniki najverjetneje jedli kruh in pašteto ali pač kaj zraven kruha, če ne bi dobili obroka pri nas," pove Sibila. In to je tudi odgovor na vprašanje o dietah, prehranskih odločitvah (prostovoljnih in neprostovoljnih). Teh v obedovalnici Karitas ni, preprosto ne gre, da bi ustregli vsem, pomemben je kvaliteten topel obrok - in zato je hrana v ljudski kuhinji za vse enaka. Je pa že res, da s pomanjkanjem tudi večina novodobnih prehranskih zamisli strmo upade.

Brez predsodkov in osebnih stališč

Kdo hodi v ljudsko kuhinjo? Kot že zapisano - in se kasneje izkaže tudi ob našem obisku -, so to pretežno moški, le nekaj je žensk, zgodbe so različne, vse težke, še vedno tudi med njimi odmeva mariborski industrijski zlom, a tudi drugih zlomov je vedno več. Leta 2010 so kuhinjo ustanovili za brezdomce, danes je teh manj, večina ljudi ima dom, a so ti domovi v najemniških stanovanjih, kjer pa so najemnine oderuške. "Ko plačajo najemnino in redne stroške, ne ostane skoraj nič, najemnine pa v nebo. In zanimivo, najemnino lahko plačujejo, kredita pa ne dobijo," skomigne Sibila z obžalovanjem. Za Nadškofijsko karitas Maribor dela od koronskih časov, vodi več programov: donirano hrano, program Bet.ka, učno pomoč, ljudsko kuhinjo. Vsak ima svoje specifike, sploh tam, kjer pomagajo družinam, je težko, ampak vsaka zgodba te gane. "Morajo se te stvari dotakniti, sicer ne bi mogel opravljati tega dela, a dela je veliko. Sploh pa ne želim dati ljudem občutka, da se komu smilijo, s tem jih razvrednotiš, ponižaš. Že ko sem se odločila za študij socialnega dela, je bilo logično, da tukaj ne bo ravno romantike, a vseeno, ko prideš na teren, se vedno znova s tem soočaš - kako pristopiti, kako sprejeti ljudi, to je vedno učenje. Vsak pride s svojo zgodbo, vedno je treba spoštovati ljudi. Brez predsodkov, osebnih stališč. Karitas jim omogoči en topel obrok - in včasih sem razmišljala o tem, kaj pa zajtrk, večerja. A ugotoviš, da si zagotovil en topel obrok, drugi del pa je okrepiti človeka, da si ostalo zmore poiskati sam. Ta del lahko naredim. Je pa zagotovo način komunikacije drugačen, ko sem v ljudski kuhinji ali ko delam pri učni pomoči za osnovnošolce. In če gre pri kakem programu kaj narobe in bi šla najraje 'gojit paradajz', je potem na drugem spet drugače," se smeji Sibila.

Reklama od ust do ust

In vedno več ga je, dela namreč, število revnih vztrajno narašča, ugotavlja, medtem ko sedimo za mizo v kotu. Samo v ljudski kuhinji zagotavljajo kosila 90 uporabnikom, dnevno jih pride od 45 do 55, potem so tukaj še ostali programi. Kako vedo, kdo je upravičen do brezplačnega kosila? Skoraj zagotovo nihče ne bi hodil obedovat v ljudsko kuhinjo kar tako, da bi privarčeval. Ogibajo se namreč razdeljevanju hrane v menažkah - deloma zato, da ljudje pojedo v ustreznem okolju, deloma zato, ker morajo biti menažke res čiste, kar pa ni bilo vedno izvedeno. "Sicer pa prvič, ko kdo pride k nam, preverimo njegovo finančno stanje. Ljudska kuhinja je namenjena socialno ogroženim, nekateri dobivajo denarno socialno pomoč, drugi imajo nizko pokojnino, nekateri prihodkov sploh nimajo. K sreči nismo državna inštitucija, tako da nismo vezani čisto na cent. Ker včasih ima kdo po papirju dovolj ali pa ima nek priliv denarja, a mi vemo, da je v ozadju zgodba z velikimi dolgovi. Take stvari. Veste, sploh pri donirani hrani - so družine, kjer je eden od staršev zaposlen, pa ne pridejo skozi mesec brez pomoči. Ko ugotovimo, da so upravičeni do pomoči, jih sprejmemo, vsak dobi številko - seveda vse poznamo tudi po imenih, naš prostovoljec Mičo pozna vse - in vodi register." Za možnost toplega obroka se največkrat izve od ust do ust, nekaj je napotitev s centrov za socialno delo, nevladnikov, a najboljša "reklama" je še vedno priporočilne narave.

Skupnost, domačnost

Nasploh je, kot se izkaže tudi med kosilom, družabnosti v jedilnici veliko. Premeljejo se dnevni dogodki in usode. Izvedo, kdo je denimo zbolel in kdo je danes malo slabši, kaj se je zgodilo tretjemu. A vedno v skrbi drug za drugega, nikoli iz privoščljivosti. Zato je tudi pomemben vsaj ta čas, med kosilom skupaj, za mizami, v enem prostoru, kjer so postreženi. "Ustvari se ena taka skupnost, domačnost, nimamo težav. Povem, kdaj pridejo novinarji, jutri prideta recimo župan in nadškof, povem, kakšen je protokol. Nikoli nimamo težav," pohvali obedovalsko skupnost, ki je srečanj enkrat na dan povečini vesela, klepet namreč ne zamre. V bistvu bi bilo lepo, če bi imeli dvorišče, ne le cesto, kjer bi lahko sedeli in se malo pogovorili, pravi Sibila.

Medtem v klet pripeljejo posode s hrano, v razdelilnici se pričnejo priprave. Košare s kruhom in vrči soka so že na mizah, prihajajo prvi gostje. Pri vratih s ceste jih sprejme Mičo, Milivoj Kostrenčič, ki je prostovoljec pri Karitas že vrsto let in skrbi za red v sistemu: "Dvanajst let sem že prostovoljec. Danes je več revščine. Leta 2010 je bilo veliko ljudi, ampak bolj iz radovednosti. Nikoli ni bilo veliko družin, včasih jih je nekaj prišlo, zdaj pa ne več." Že v času, ko je bil polno zaposlen, je delal pri Karitasu kot prostovoljec. "Kratki stiki so redki, pa jih rešimo. Poznajo se namreč z ulice, ampak povemo, da kar je na ulici, naj ostane tam," o "redarjenju" pove Mičo. Nasploh so prostovoljci, ki pridejo iz različnih programov izpod okrilja Karitasa, dobrodošla pomoč, sploh za tiste, ki so težje zaposljivi, pa je izkušnja dela v ekipi dobrodošla, privadijo se komunikacije s sodelavci in uporabniki, gre za učenje, spoznavanje samega sebe, osebno rast, pravi Sibila.

Marina, 35 let delovne dobe

Prva prispe na kosilo Marina, takoj je jasno - je skromna in boječa gospa, ki je nekdaj delala v Emo Celje, v Celju je tudi živela, zdaj živi v Mariboru: "Zaposlena sem bila kot kuharica, 35 let sem delala tam. Hrana tukaj mi je zelo všeč, nimam niti ene pripombe, vesela sem, da me je gospa Sibila sprejela. In če kaj ostane, nam vedno dajo zraven, samo dobro lahko povem o tej kuhinji. Saj včasih si tudi kaj skuham, sem v penziji, dobim jo, samo imam zelo velike stroške z najemom stanovanja, okoli 500 evrov je stroškov. Potem je treba kupiti še stvari za življenje, pralni prašek in drugo." Tako je kuharica, ki je celo življenje kuhala za druge, zdaj stranka ljudske kuhinje, ker sama ob skromni pokojnini nima za sestavine.

Simona in Renata medtem delita hrano, ena je tukaj šele dva tedna, a obe sta z delom zadovoljni. "Bila sem na banki. Za šalterjem. In ja, tukaj je boljše," pravi Simona.

Počasi kapljajo v prostor možakarji vseh starosti, nekaj jih takoj, ko vidijo našega fotoreporterja, poudari, da ne želijo biti na fotografiji, drugi sprašujejo, kdaj bodo v Večeru. Sibila spregovori nekaj besed dobrodošlice in prebere misel, potem oznani, da bo jutri prišel v ljudsko kuhinjo župan. "No, mogoče se mu bo roka tresla, kaj je naredil Večeru," se nemudoma zasliši izza ene od miz. Seveda, tudi Večer je ljudski. Župan pa po pravilu tudi.