"Ja, ko je zima, je mrzlo, zato se moramo obleči kimbinezon!" Ne, ni napaka, tako je povedal srčkan mali modrec - in drugi so dodali: "Pa kapo!", "Pa rokavice!", "Piti moramo vroč čaj!" No, eden se je vendarle spomnil tudi na sneg in na to, da lahko iz njega naredimo snežaka. "In se kepamo!"
A vse kaže, da spet ne bo pravega zimskega veselja, da nas po zelenem božiču čaka še zelen zadnji letošnji dan. Pravzaprav je še dobro, da malčki sploh še vedo toliko o pravi zimi in snegu, ko se pa vsako leto z manj upanja zaziramo v nebo in čakamo na beli čudež, ki naj bi priletel od tam. Ob vsem tem čakanju, ki je polno Božičkov, ne pa snežakov in sneženih kep, me ni prav nič začudilo, ko je punčka, ki še ne hodi v šolo, k telovadbi pa, povedala: "Čakali smo, da nas bo obiskal Božiček, potem ko je prišel, pa to sploh ni bil pravi Božiček." Očitno se je vse njeno veselo pričakovanje razblinilo v nič. In kolikokrat se bo še, preden bo letošnjega leta zares konec? Brihtna mala buča je očitno opazila, da o jelenčkih ni bilo sledu, Božiček pa si tudi ni umazal svojega rdečega plašča, ko je lezel skozi črne saje v dimniku. In si mislim, kako narobe je to, da na otroke že skoraj za vsakim vogalom prežijo Božički, odrasli pa smo očitno prepričani, da lahko malčke v nedogled farbamo in vlečemo za nos. Tukaj dodajam, kar sem prebrala te dni. Žena sprašuje moža, kakšno darilo ji bo kupil za božič, on pa presenečeno vpraša: "Kakšno darilo? Saj nimaš rojstnega dneva ti, ampak Jezus!"
Haha, vse skupaj je lepa štorija o potrošniškem pretiravanju. Pa četudi se boste zdaj nekateri jezili ali zgražali nad mojim pisanjem, vztrajam, da je skrajni čas, da se zamislimo nad svojim početjem. Nad "prazničnim" norenjem po trgovinah že jeseni, čeprav sodijo božični in novoletni prazniki v zimski čas. In še to: kdor meni, da ne mara več dedka Mraza, naj ga le pride pogledat prihodnje leto, ko bo prišel z našega lepega Pohorja, ves praznično pravljičen, ne pa potrošniško razmnožen do skrajnosti, kot to velja za njegovega "kokakolsko" rdečega menda prijatelja. Prav zoprno vsiljiv je že postal, zato ne bo odveč, če se bomo spomnili, da je manj več.
In ker ne morem pozabiti, koliko potic, kruha, prazničnih mesnih dobrot in druge hrane (še vse zavito v originalno embalažo) sem lani videla v samo enem smetnjaku, me je že zdaj strah, kako bo letos. Tistega, ki ima vsaj malo srca za sočloveka, ob pogledu na takšno ogabno obnašanje namreč mora popasti jeza. Še toliko bolj, ker tako ravnajo odrasli, ki naj bi bili zgled otrokom. Če že hodijo po svetu Miklavž, Božiček in dedek Mraz, potem si jaz želim le eno darilo za nas vse: naj nas vedno znova opomnijo, da moramo biti Ljudje! Ko bi se le znali tako obnašati vsaj ob božičnih in novoletnih praznikih! Vsi na tej Zemlji.
Res lepo novo leto nam želim, vsem ljudem na svetu.
