Rumena majica: Ne le življenje, še smrt ti spremeni

Uroš Gramc
17.07.2021 04:30
Na dirki po Italiji je roza barve, po Španiji danes rdeče in nekoč zlate, po Sloveniji se borijo za zeleno, a čeprav večina drugih kolesarskih preizkušenj na svetu najboljšemu nameni rumeno majico, je edina prava, sveti gral kolesarstva, osvojena na dirki po Franciji.
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Le maillot jaune ne moreš zgrešiti.
Epa

Barva tamkajšnjega poletja, ki francoske gledalce nostalgično vrača h koreninam, v otroštvo, na družinske počitnice, gladiatorjem, ki drvijo mimo, pa ne le oplemeniti športno biografijo, ampak postavi na glavo kar - življenje. A to redki na kolesu verjamejo na besedo. "So mi rekli, da mi bo dala krila … Ne vi meni, poznam jaz svoje noge, sem si mislil. Ampak nekaj dni kasneje sem si moral priznati, da ima ta majica posebne moči," je razlagal nekdanji francoski profesionalec Thomas Voeckler, ki je v njej v letih 2004 in 2011 preživel 20 dni. V knjigi Le Maillot Jaune (v prevodu Rumena majica) izpod peresa Petra Cossinsa, danes 42-letnik skuša pojasniti njeno moč: "Vseeno je, ali jo nosiš le en dan ali upaš, da boš v njej vse do Pariza, imela bo velikanski vpliv na tvojo kariero. Ko sem leta 2004 nosil dres francoskega prvaka, sem si mislil kul, zdaj me vsi poznajo. Ampak rumena majica je mojo prepoznavnost izstrelila v stratosfero. Naenkrat postaneš bolj prepoznaven od francoskega predsednika. Bil sem šokiran, bilo je noro."

"To je manija, si kot filmski zvezdnik, kralj pelotona," nadaljuje njegov rojak Cedric Vasser. Sploh galske peteline še zlasti iztiri, tekmovalce, ki niso vajeni enormnih uspehov, objektivov in bliskavic. Ker Tadej Pogačar preprosto izjavi: "Všeč mi je rumena barva, rad sem v njej." Kako močna je njegova vez, še nismo povsem dojeli, toda najbrž zelo, ko pa ga številni postavljajo kot naslednika belgijske legende, ki si s petimi rumenimi majicami v okvirju rekord deli še s trojico nesmrtnih – Francozoma Bernardom Hinaultom in Jacquesom Anquetilom ter Baskom Miguelom Indurainom. S 96 dnevi v najbolj prepoznavnem kolesarskem dresu na svetu pa je sam na prestolu – Eddy Merckx.

Da bi pozabili vojna grozodejstva

Rekorderji Toura, Eddy Merckx (od leve), Bernard Hinault in Miguel Indurain (manjka preminuli Jacues Anquetil), so se skupaj nastavljali objektivom pod Eifflovim stolpom.
Reuters

Francoska pentlja je imela pred 102 letoma šest etap manj kot danes, toda 2000 kilometrov več. Zaradi revščine so praktično vsi vozili v bledih, sivih dresih, prašne makadamske ceste in brki raznih frizur, ki so padli iz mode, pa so le še pripomogli, da so bili že po nekaj vrtljajih praktično vsi kolesarji videti enako.

Kdo je vodilni? Kje je vodilni? Prepoznaš tega? To so se spraševali gledalci ob progi. Desgrange, Robert Desmarets, novinar časnika L' Auto (danes L'Equipe), ki je prirejal dirko, in izkušeni športni direktor enega od moštev, Alphonse Bauge, so dorekli idejo, da bi bila majica pravšnja rešitev. Toda kakšne barve? "Če bi bil v tvojem položaju (od Desgrangea), bi si večjo publiciteto poskušal zagotoviti z enako, kot je barva časopisa," naj bi bil dejal Bauge. Torej – rumeno. Da je naklada časnika še bolj poletela v nebo, do kar 854 tisoč izvodov dnevno, kot je bil rekord med TDF 1933.

"Kako ste kaj, madame Cri-Cri"

Uradna prestavitev maillot jaune je bila v kavarni Cafe de l'Ascenseur v Grenoblu, a nič kaj slavnostna, Eugene Christophe jo je kot prvi prejel po prostem dnevu pred startom enajste etape. Ob 1.15 se je karavana le še kakšnega ducata kolesarjev, ki so ostali na drugi najdaljši izvedbi v vsej zgodovini dirke (5560 km), na pot proti 325 kilometrov oddaljeni Ženevi podala sredi noči. Vodilnega Francoza je veselilo tudi to, da si majice odslej ni več pral vsak dan znova, saj je vsak večer dobil novo. A do Parka princev, kjer je bila tedaj parada zmagovalca, jo je že moral drgniti z milom, saj ga je dva dni pred koncem slekel Belgijec Firmin Lambot.

Christophu je morda celo odleglo. "Vsi so brili norca iz mene - poglejte tega lepega kanarčka," se je kasneje spominjal. "Kako ste kaj, madame Cri-Cri," so ga naslavljali. Takrat naj bi bili možje, ki so jim žene nasadile rogove, oblečeni v – rumeno.

Christophe je sicer imel milostno ženo, vendar manj sreče s Tourom, saj so ga težave s kolesom večkrat stale skupne zmage. Toda rumena majica je bila njegova še desetletje kasneje, vse do konca življenja. Leta 1960 mu je takratni direktor dirke Jacques Goddet podaril repliko originalnega dresa, ker je vse razen enega obrabil med vrtenjem pedal za rekreacijo. Desetletje kasneje so ga v njem na pariškem pokopališču Malakoff celo pokopali. Ja, res ima posebne moči, ne le življenje, celo smrt ti spremeni – le maillot jaune.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.