Sadisti

Kako opisati dopis ministrstva za notranje zadeve, ki pojasnjuje, da posilstvo ženske, ki ga zagreši policist pred očmi njenih mladoletnih otrok, ni ponižujoče dejanje in da ji zato ne pripada pravica do bivanja v Sloveniji? To je sadistična in povrh vsega še rasistična izjava, ki se sklicuje na evropska pravila, čeprav so ta popolnoma nasprotna tej sramotni demonstraciji moči in sadističnega zadovoljstva. Kako opisati izjavo dotičnega ministra, da (z vladnim odlokom dovoljena) skupina desetih ljudi, opremljenih in drug od drugega oddaljenih, kot velevajo pravila, nima pravice protestirati, ker so javni protesti v okviru protiepidemijskih ukrepov prepovedani? To je lažniva in sadistična izjava, še podkrepljena, ko minister z očitnim zadovoljstvom novinarki ne dovoli zastaviti nadaljnjih vprašanj … In kako opisati izjavo tega istega ministra, da poslanka ni nikoli skrivala svojega skrivnega twitter profila? No, to zveni bolj kot šala: to ni sadizem, ampak popolna neumnost …

Vrnimo se k sadizmu. Nihče in nič me ne more več prepričati, da sadistične izjave, akcije ali molk (v primeru ministrice, ki bi morala varovati pravo in zakonitost) izvirajo iz nekega prepričanja, neke dolžnosti, neke šibkosti: ne, vse, kar smo v zadnjem času doživeli od vlade, so samo izrazi sadizma, ob velikem uživanju samih sadistov, da o vrhunskem sadistu, predsedniku vlade, niti ne govorimo. Zaradi norm, ki so nam še vedno vgrajene, smo prebivalci te države pripravljeni verjeti, da imajo predstavniki oblasti nekakšne skrite motive, da jih vodijo neke ideje, če nič drugega vsaj neka sebičnost. Mislim, da se motimo: vse te možnosti in faze so izčrpali v preteklem, v vseh pogledih izrednem letu. Ostalo jim je samo zadovoljstvo povzročanja zla, in to je sadizem. Smo mi zaradi tega mazohisti? Zagotovo ne, kajti mazohizem pomeni brezpogojno ljubezensko pokoravanje in priznavanje upravičenosti sadistovega motiva - maščevanja oziroma zadoščenja neki njegovi pravici. Takih primerov je res malo, namreč ljudi, ki bi brezpogojno ljubili predstavnike oblasti in verjeli, da imajo v vsem prav. Mazohisti so zgolj zamišljena publika sadistov, njihova fantazma. Sadisti bi namreč radi, da jih vsi pokorno ljubijo in da ves čas verjamejo, da imajo samo gospodarji prav. Kajti če bi bil odnos med sadisti in mazohisti "uravnotežen", sadisti ne bi čutili potrebe po preventivnem maščevanju: kadrovska čistka, ki jo izvajajo že leto dni, je najobsežnejše preventivno maščevanje, kar smo jih kdaj videli.

Ni treba natanko opisovati, kako vse sadisti na oblasti izražajo svoje zadovoljstvo, da nas lahko mučijo in ponižujejo – nekateri zadovoljstva ne morejo skriti, nekaterim uspeva, da ob tem ostanejo resni, nekateri so zgradili cel nevrotični sistem telesnih gibov in artikulacije glasu, ko nam dajejo vedeti, da so zadovoljni. Posredno vidimo posledice sadizma v popolnem nesporazumu med tujimi mediji, evropskimi institucijami in vladajočo skupino v Sloveniji glede uničevanja medijev. Vsi drugi z obupom opazujemo ta nesporazum, nezmožni pojasniti, kaj se dogaja. Dejstvo je, da so mediji na udaru vlade, o tem ni nobenega dvoma – predstavniki medijev z nevladne strani so to objektivno predstavili pred Evropskim parlamentom. Toda kako naj zunanjemu svetu pojasnijo, da bi vlada rada uničila mainstreamovske medije prav zato, ker so objektivni, torej kritični tudi do vlade? Nobena vlada v EU tega ne bi razumela, saj sama niti pomisli ne na to, da bi se vpletala v delo teh medijev – torej glavnih medijev. Redke intervencije na sodiščih se praviloma končajo v škodo predstavnikov vlade, ministrov in drugih oblastnikov. Kako naj zunanjemu svetu pojasnijo, da bi rada vlada glavne medije zamenjala z miniaturnimi, perifernimi, amaterskimi, razgrajaškimi, trash trobili, ki vsa brez izjeme hvalijo vlado? Kako naj zunanjemu svetu pojasnijo, da za vlado Janeza Janše "uravnoteženost" pomeni izenačevanje nacifašističnega hujskanja in profesionalnih medijev? Nevladni predstavniki so zato v Evropskem parlamentu nastopili zadržano in se omejili na navajanje dejstev. A odzivi na Janševe obtožbe proti domačim medijem in na njegove prepirljive izbruhe na račun tujih so pokazali, da v zunanjem svetu vse to dobro vidijo in razumejo. Tem bolj je bilo logično in pričakovano, da je Janšev medijski aparat zaradi tega takoj napadel nevladne predstavnike, čeprav so bili v Evropskem parlamentu popolnoma uravnoteženi z njemu naklonjenimi: toliko o "uravnoteženosti", končno in za vselej.

Premierjevo izražanje sadističnega zadovoljstva, dvigovanje megle okoli "uravnoteženosti" in prostaško prepiranje z novinarji pa zlivanje gnojnice čez meje so izraziti znaki izgube notranje koherence in kontrole. Nekaj se dogaja. Na odgovor, kaj je to, ne bomo dolgo čakali in nanj tudi nima smisla čakati. Ob prihodu te vlade na oblast so bili na oknih in balkonih izobešeni napisi, posneti so bili z ulic, nekateri nastavljeni samo kameri, da jih posname: prišel je trenutek za uporabo istega pristopa, samo napise je treba prevesti v angleščino. To je najhitrejše in najbolj neposredno sredstvo za obveščanje zunanjega sveta o tem, kaj se dogaja. Hkrati je to najbolj preprost način, da ustavimo širjenje laži o skrajno levih dominantnih medijih. Žalostna resnica je, da ravno takih medijev v Sloveniji ni in da bi kot protiutež (ne "uravnoteženost") dejansko lahko prispevali k raznolikosti medijskega prostora in s tem državljanom olajšali samostojno razmišljanje in odločanje o izvoru njihovih informacij in stališč.

V času, ko so si sadisti izmislili, kako bomo svoje javno izražanje mnenja drago plačevali, bi morali njihovo zadovoljstvo ukiniti s takim osebnim, za zdaj nekaznivim obveščanjem. Sicer pa je minister Hojs sam priporočal proteste na družbenih kanalih in v medijih. Kako torej ne bi upoštevali njegovega tolmačenja pravil, ki si jih sam izmišlja? Sicer pač sledijo kazni. Samo pomislite, lahko bi bili kaznovani, ker protestirate, pa tudi zato, ker ne! Kje je potem problem? Protestirajmo na vse možne načine, saj obstajajo znaki, da sadisti po malem vse manj uživajo in postajajo vse bolj togotni.

Ko začnejo sadisti izgubljati zadovoljstvo, kot se to očitno dogaja zdaj, smo prišli do krizne točke, na kateri se razkrije njihova največja slabost: oni bi radi, da jih imajo tisti, katere tlačijo, radi. To hrepenenje po ljubezni jih zaslepljuje, zato izpred oči izgubljajo realne okvire svoje moči in postaja jih strah, da bodo iztrošili svoje žrtve in potem ne bodo več občutili zadovoljstva tistega prvega, najboljšega mučenja. Težko je biti sadist, o tem ni nobenega dvoma … Edina rešitev v tem primeru je, da jih pustimo, da tonejo v svojih psihozah, s čim manj žrtvami in s humanim tunkanjem globlje, če tonejo prepočasi. Racionalnost teh dejanj je, tega ne smemo pozabiti, skrb za Evropo oziroma šestmesečno predsedovanje. Kakšnih posebnih možnosti, da bi svojo strast širila čez meje, sedanja oblast ne bo imela, toda sramota je tudi naša in meče slabo luč na vse prebivalce. Zato bi bilo dobro Evropi pokazati, da obstaja močna državljanska pobuda, sposobnost hitrega delovanja, trdna vera v nenasilje ter že pokazana duhovitost odpora in suvereno obvladovanje pravil, regulacije in birokracije. Z vsem tem je treba pravočasno zrušiti vlado, ki nas bo sicer osramotila.