'Samo ja pomeni ja': Spolno nasilje pri nas in kako se z njim soočamo

Država se je po navodilih Istanbulske konvencije, ki se zavzema za Evropo brez nasilja nad ženskami in v družini, letos končno lotila pravne redefinicije spolnega nasilja in še posebej posilstva. Še vedno veljavni "model prisile" trenutno predvideva, da morajo biti za zakonsko priznanje posilstva dokazani znaki fizičnega branjenja pred napadalcem. Po več letih opozarjanja in nekaj medijsko odmevnih, spornih primerih v zadnjih letih je dozorelo prepričanje, da je ta model zastarel, nezadosten in za žrtve same celo še dodatno obremenjujoč. Raziskave namreč kažejo, da večina žrtev posilstva "zmrzne" in se zato niso sposobne braniti, hkrati pa se večina spolnega nasilja ne zgodi z nenadnimi napadi neznanih napadalcev ali napadalk, ampak v partnerskih in kolegialnih odnosih, kjer je pogosto izkoriščen element presenečenja in podrejenosti. Ker so žrtve v dolgotrajnih in mučnih procesih včasih deležne neprimerne obravnave in s tem dodatnih travm, je število prijav tovrstnih kaznivih dejanj, še posebno, če se zgodijo v družini, zelo nizko. Povzročitelji, ki so v večini primerov moški, pa s tem dobijo legitimacijo, da z njihovim ravnanjem ni nič narobe.
Na podlagi teh ugotovitev se je oblikovalo široko soglasje, da je ta model za večjo zaščito žrtev spolnega nasilja treba preoblikovati. Ministrstvo za pravosodje je v ta namen ustanovilo delovno skupino za pripravo sprememb in dopolnitev kazenskega zakonika, v katero je povabilo predstavnike in predstavnice ministrstev, pravosodja in nevladnih organizacij. Julija je na podlagi odločitve delovne skupine, a v nasprotju z mnenjem nevladnih organizacij, oblikovalo predlog za tako imenovani model veta oziroma "ne pomeni ne", na podlagi katerega mora žrtev besedno ali telesno jasno izraziti nestrinjanje s posegom v spolno nedotakljivost. Predlog je dopolnjen z okoliščinami, zaradi katerih žrtev zaradi različnih razlogov ne more pokazati nestrinjanja, kot so popolna pasivnost, opitost, nezavest, hromeč strah, element presenečenja ipd. Nevladne organizacije se zavzemajo za tako imenovani model afirmativnega soglasja oziroma "samo ja pomeni ja". Ta bi po njihovem mnenju dokazno breme z žrtve prenesel na povzročitelja nasilja, ki bi moral dokazati, da je za spolno aktivnost pridobil soglasje.

Iskanje soglasja za medčloveške odnose edino normalno

"Model 'samo ja pomeni ja' za vsakega izmed nas, ki je udeležen v spolni aktivnosti, zahteva pridobitev privolitve druge osebe. Seveda ne tako, kot se nekateri šalijo, da bo treba pred seksom k notarju podpisati izjavo, ampak da je treba iz besed in dejanj druge osebe razbrati jasen 'da', ki govori, da si tudi druga oseba želi spolnih aktivnosti, sicer gre za kaznivo dejanje. V trenutni situaciji, prav tako pa tudi pri modelu 'ne pomeni ne' se predvideva, da mora žrtev izraziti nasprotovanje in nestrinjanje. Po tej dikciji smo vsi ljudje neprestano pripravljeni na spolne aktivnosti, dokler temu izrecno ne nasprotujemo. In to je največji primanjkljaj predlaganega modela," je stališče nevladnih organizacij predstavila predsednica Društva za nenasilno komunikacijo, največje nevladne organizacije za zaščito in pomoč žrtvam nasilja Katja Kerin Zabukovec. Pri tem je navedla švedsko klinično študijo iz leta 2017, ki je pokazala, da več kot 70 odstotkov žrtev posilstva doživi nekaj takšnega kot paralizo, zaradi katere ne more reagirati in velikokrat niti reči "ne". Čeprav predlog ministrstva predvideva te okoliščine, je prepričana, da je za takšne primere boljše iskanje soglasja, "kar je tudi za medčloveške odnose edino normalno".

Ne le pravni standard, ampak sporočilo

Trenutna članica nevladnih organizacij v delovni skupini ministrstva je direktorica Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij Katarina Bervar Sternad, ki je pohvalila proces posvetovanj, a je pri tem pogrešala sogovornice in sogovornike, ki niso s pravnega področja. Priznava, da je tudi predlog ministrstva korak naprej, a je prepričana, da to v naslednjem ciklu ocenjevanj ne bo zadovoljilo nadzornega mehanizma Grevio, v okviru katerega skupina strokovnjakov in strokovnjakinj ocenjuje implementacijo določil Istanbulske konvencije. Meni, da je v dobi, kjer se ljudje "slabše poslušamo in razumemo", dolžnost vsakega posameznika in posameznice, da vpraša, sliši in spoštuje, kar je rekla oseba, s katero je vpleten(a) v spolni odnos.
"Znotraj Sveta Evrope imamo zelo različne pravne sisteme in stopnje zaščite žensk in otrok pred nasiljem. Kar nekaj držav je pravne standarde glede tega, kako naj bo po Istanbulski konvenciji opredeljeno posilstvo, že doseglo. In to so tiste, ki so sprejele model 'samo ja pomeni ja'. Konvencija namreč pravi, da morajo države opredeliti posilstvo na način, da je za spolni odnos potrebna privolitev. Zato nevladne organizacije menimo, da bi moralo v slovenskem kazenskem zakoniku pisati, da je kaznivo dejanje posilstva tisto, pri katerem takšna privolitev ni bila pridobljena. Nasprotovanje spolnemu odnosu, torej model 'ne pomeni ne', ki ga je predlagalo ministrstvo, ni dovolj. Ne gre le za pravni standard, ki ga uvajamo, ampak za sporočilo. Država mora pokazati, kaj je pravi in edino sprejemljivi standard, in s tem jasno sporočiti, da v družbi ne toleriramo spolnega nasilja," je pojasnila.

Breme dokazovanja ostaja na žrtvi

"Pravna stroka je izhajala iz pragmatičnosti, da je model veta za kazenski pregon dovolj in da bo zaradi njega več prijav in bodo žrtve ustrezno zaščitene. A s tem nismo naredili postopkovnega premika, ki bi žrtve razbremenil. Eden bistvenih dejavnikov, zakaj veliko primerov spolnega nasilja po izkušnjah organizacij, ki delajo z žrtvami, in tudi po podatkih policije ni prijavljenih, je prav izrazito obremenjujoč postopek," je nadaljevala. Analiza sodne prakse Kriminološkega inštituta ljubljanske pravne fakultete je pokazala tudi ekscesne primere, ko so predstavniki pravosodja upoštevali "argumente", kot so kratko trajanje posilstva, napeljevanje k spolnemu odnosu, alkoholiziranost oškodovanke in potešitev spolnega nagona. "Ko to slišimo, nas vsekakor zgrozi. Moramo pa pri tem opozoriti, da vsi sodniki, tožilci, policisti niso takšni in da imamo ogromno dobrih strokovnjakov na tem področju. A to očitno ni dovolj. Ogromno je še treba narediti na družbenem razumevanju spolnega nasilja, njegovih posledic in enakosti spolov. Tako zlahka še vedno jemljemo stvari, ki so v resnici nasilne, neprimerne, nedostojne in posegajo v spolno integriteto drugih ljudi. Teh meja kot družba še sploh nismo začeli postavljati. Ko ljudem, ki se s tem neposredno ne ukvarjajo, povem, da v Evropi vsak teden zaradi posledic intimno-partnerskega ali družinskega nasilja umre deset žensk, zmajujejo nejeverno z glavo, ker ne zmorejo verjeti, da živimo v tako nasilni družbi. Vsak dan je treba opominjati, da se spolno nasilje, umori in uboji žensk večinoma ne zgodijo z neznanci ponoči na ulici, ampak z intimnimi partnerji. Dokler tega ne bomo doumeli in dokler politika ne bo enotna, da moramo dosledno spoštovati osebno in spolno integriteto ljudi, bomo deležni takšnih polovičnih rešitev."

Postopki lahko pustijo večje travme kot nasilje

"Ocene, kakšen je razkorak med prijavami in številom posilstev, so sicer različne, vendar so vse skrb zbujajoče in zastrašujoče," je nadaljevala Kerin Zabukovec. Številne žrtve po izkušnjah društva prijavam močno nasprotujejo, ker jih skrbi, da bodo na sodiščih, tožilstvih in policiji izpostavljene sekundarni viktimizaciji in dolgim postopkom. Travmatične stvari morajo neštetokrat ponavljati in odgovarjati na neprimerna vprašanja, ki nimajo zveze s posilstvom samim, ampak posegajo v njihovo intimno in zasebno življenje. "Nekatere žrtve raje rečejo, da so si vse skupaj izmislile, samo da jih pustijo pri miru. Postopki lahko na njih pustijo enake travme, včasih celo še hujše, kot jih je posilstvo. Pogosto imajo občutek, da so one tiste, ki jim sodijo, saj se dvomi o vsaki besedi, ki jo izrečejo, medtem ko se verjame osumljencu. Dokazovati morajo, da so se dovolj aktivno zoperstavljale: grizle, praskale, odrivale, otepale … Vemo pa, da se večina posilstev zgodi v intimno-partnerskih in kolegialnih odnosih, kjer so si ljudje na neki način že blizu. V teh primerih se lahko zlorabi druge stvari, kot so element presenečenja, podrejenost in podobno. Temu primerno bi bilo postopke nujno treba počlovečiti in jih narediti žrtvam prijaznejše." Podobne izkušnje imajo tudi v društvu SOS, pri katerem letno beležijo okrog 1200 klicev na pomoč žrtev nasilja. "Veliko je nezaupanja v sistem, strahu, kako bodo obravnavane. Postopki na sodiščih se vlečejo predolgo, odnos do žrtev na institucijah na žalost prevečkrat še vedno ni primeren. Vedno znova so potrebna izobraževanja vseh, ki delujemo v sistemu. Pri nasilju je zelo pomemben osebni odnos do problematike; če je ta podprt s predsodki, napačnimi predstavami, škodljivimi tradicionalnimi predpostavkami o delitvi vloge med spoloma, to vpliva na obravnavo žrtve. Pričakovanja do žrtev so včasih prevelika in se ne upošteva zgodovina preživetega nasilja. Še vedno se prevečkrat zgodi, da se krivdo išče v njej in ne v povzročitelju nasilja. Kljub velikim korakom v pravo smer – na primer implementacija Direktive o žrtvah v zakonodajo, je na področju konkretnih, posameznih primerov, še veliko prostora za izboljšave. Sistem mora delovati tako, da mu bodo žrtve zaupale," je pojasnila predsednica Maja Plaz. SOS-linija društva, ki je specializirana za žrtve nasilja, je na telefonski številki 0801155 odprta vsak dan med 12. in 22. uro.

Neobvezna izobraževanja delavcev v pravosodju

Bervar Sternadova opozarja, da se to dogaja žrtvam v postopkih, ker se pravosodje za razliko od policije premalo posveča izobraževanju na tem področju. Ministrstvo za pravosodje nam je sicer poslalo seznam izobraževanj, ki jih je Center za izobraževanje v pravosodju izvedel v obdobju 2016−2020: v tem obdobju je bilo izvedenih 23 predavanj o nasilju v družini in nad otroki, osem o žrtvah v kazenskem postopku, šest o spolnem nasilju nad ženskami, eno o spolni deliktih in ocenjevanju telesnih poškodb, tri predavanja o spolni kriminaliteti pa so načrtovana v oktobru in novembru. "Kar vsebinsko manjka, so izobraževanja s področja predsodkov, enakosti spolov in preprečevanja sekundarne viktimizacije, ki jih določa 15. člen istanbulske konvencije. Problem je, da se delavci v pravosodju tem predavanjem praviloma izogibajo, saj lahko sami odločajo, katerih se bodo udeležili in koliko. Glede na izsledke analize sodne prakse je nepojmljivo, da v sodniškem poklicu ob tako spreminjajoči se zakonodaji ni obveznih strokovnih izobraževanj. Ta bi bilo nujno povezovati tudi z drugimi institucijami in akterji (policijo, centri za socialno delo, strokovnjaki za različne oblike pomoči žrtvam, izvedenci, nevladnimi organizacijami), saj je pravosodje del sistema, učinkovita zaščita pa je možna le, če celoten sistem sodeluje."

Jaz tudi – slovenski #MeToo

Nika Kovač z Inštituta 8. marec je do pravne stroke še bolj kritična: "Mislim, da je zelo starokopitna in konzervativna. Pravijo, da je razlika med modeloma samo simbolna in da je zanje boljša sprememba v smeri lažje oblike." A je prepričana, da pri tem ne upoštevajo dovolj samih žrtev. "Med slovensko kampanjo #Jaztudi smo ugotovili, da se pogosto čutijo krive, da so same sprožile posilstvo. Z modelom 'samo ja pomeni ja' bi jim dali jasno sporočilo, da je okej, če si spolnega odnosa ne želijo in če nanj ne pristanejo." V okviru omenjene kampanje je inštitut zbral pričevanja 150 žrtev spolnega nasilja (od tega 93 odstotkov žensk), med katerimi jih je 42,7 odstotka govorilo o izkušnji neprimernega dotikanja, 26,7 odstotka o posilstvu, 20 odstotkov o verbalnem nadlegovanju in 6 odstotkov o razkazovanju. Četrtina žrtev je bila starih do 15 let, četrtina od 15 do 18 in četrtina od 18 do 30. Pri tem se je 30 odstotkov nasilja zgodilo na domu, 15 odstotkov v službi in na javnih dogodkih, 12 odstotkov na šoli in 9 odstotkov v javnem prometu, kar govori o tem, "da je spolnega nasilja in nadlegovanja največ v okoljih, ki jih imamo za varne in znane". Delež fizičnega nasilja (posilstva in neprimerna dotikanja), pri katerem so storilci ožja družina ali vrstniki, je večji od 95 odstotkov, pri partnerjih pa večji od 85 odstotkov. Pri dejanjih, kjer je storilec ožji družinski član ali partner, gre največkrat za ponavljajoča dejanja, "kar priča o tem, da je nasilje v domači sferi težko prekiniti". V 19 primerih od 24, pri katerih je storilec ožji družinski član, je bilo namreč dejanje izvedeno večkrat. Podobno tudi v 6 primerih od 7, pri katerih je storilec partner žrtve. Pri tem je zelo skrb zbujajoč še podatek o odzivu okolice, ki spolno nasilje očitno v veliki meri sprejema: kar 27,3 odstotka pričevanj govori o molku, 16,7 odstotka o obsojanju žrtve, le 15,3 odstotka pa o neki vrsti podpore.

Sprememba nasilnega vedenja odvisna od neprijetnih posledic

Društvo za nenasilno komunikacijo dela tako z žrtvami kot povzročitelji in povzročiteljicami nasilja: prvih je letno v programe društva vključenih okrog 900, drugih pa 700. Žrtve jih po navadi pokličejo po telefona ali jim pišejo po elektronski pošti, nato pa se z društvom dogovorijo za način komunikacije, ki je zanje lažji. "V zadnjem času je za nekatere lahko to bil tudi videoklic prek spleta. Večina pa še vedno pride k našim osebnim svetovalkam, ki jih poučijo o njihovih pravicah, jim nudijo pravno pomoč, predvsem pa ogromno podpore, razbremenitve, tudi v obliki spremstva na institucije. Lahko se vključijo tudi v različne podporne skupine," je delo društva predstavila predsednica Katja Kerin Zabukovec. Tiste, ki so najbolj ogrožene in pri katerih zaščitni ukrepi ne delujejo, jih društvo namesti v varno hišo. Uradne ure društva, v katerih jih lahko pokličete, so vsak delavnik od 8. do 16. ure, zunaj tega časa pa jim lahko pustite sporočilo in vam bodo vrnili klic. Pišete jim lahko tudi na elektronski naslov info@drustvo-dnk.si
Povzročiteljem in povzročiteljicam nasilja nudijo trening socialnih in starševskih veščin ter individualno svetovanje. "Interes povzročiteljev in povzročiteljic nasilja je po navadi odvisen od neprijetnih posledic, ki jih lahko doživijo zaradi nasilja. Če jih ne čutijo oziroma jih okolica celo podpira in jim verjame bolj kot žrtvam, niso niti malo voljni za spremembo vedenja. Tisti, ki so doživeli prepoved približevanja, policijsko intervencijo, odhod partnerice ali obsodbo na sodišču, se želijo podobnim situacijam v prihodnje izogniti, zato so bolj pripravljeni na sodelovanje. Nekaj se jih vključi na lastno pobudo, večina pa po navodilih ustanov: centrov za socialno delo, tožilstev ali sodišč. Zato nam zelo pomaga, če vsak od akterjev v sistemu opravi svoje delo."

Možnost lažnih prijav enaka pri obeh modelih

Pogost argument proti modelu "ja pomeni ja" je možnost lažnih prijav in krivih obsodb. "Teh je v primeru posilstev prav toliko kot pri drugih kaznivih dejanjih. Če sistem deluje in če je kazenski postopek pravilno izpeljan, potem nekdo ne more biti po krivem obsojen. Ne moremo zaradi tega veliki večini žrtev odreči kakovostnejše zaščite," je prepričana Bervar Sternadova. V tem jo potrjuje tudi študija z naslovom Ne pomeni ne: ustreznejša obravnava spolne kriminalitete, ki jo je pred dvema letoma izvedla Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani. Ta ugotavlja, da se glede na raziskave delež krivih ovadb giblje med 2 in 10 odstotki in da se pojavljajo v vseh modelih kazenskopravne ureditve, ne glede na to, ali ta deluje na podlagi modela "samo ja pomeni ja" ali modela "ne pomeni ne". Študija kljub temu priporoča previdnost: "Danes večino krivih ovadb zazna že policija in jih izloči iz nadaljnje obravnave. V modelu 'ja pomeni ja' pa je meja med dopustnim in prepovedanim tako tanka in nejasna, da bo filtriranje policije mnogo težje."

Ženski "ne" pogosto ni sprejet kot jasna zavrnitev

Omenjena študija je vključevala tudi anketo, v okviru katere so preverjali stopnjo sprejemanja mitov o posilstvu. Odgovori odkrivajo, da trenutno veljavni "model prisile" med anketiranci in anketirankami ni sprejet, hkrati pa se je pokazala slabost modela "ne pomeni ne", saj ženski "ne" še vedno pogosto ni razumljen kot jasna zavrnitev. "Več kot 90 odstotkov jih verjame, da stopnja fizičnega upora ni najpomembnejši dejavnik za pravno kvalifikacijo posilstva in gre za posilstvo tudi v primeru, ko žrtev ne utrpi nobenih poškodb. Podobno visok je tudi odstotek tistih, ki so se strinjali, da je treba vsako zavrnitev jemati resno in mora partner takoj prekiniti spolno aktivnost, če drugi reče 'ne'. Po drugi strani pa jih je 40 odstotkov menilo, da pobudnik spolnega odnosa zavrnitve navadno ne spoštuje. Takšno odstopanje lahko kaže na razkorak med naučenim vodilom, da 'ne pomeni ne' in nedoslednim spoštovanjem tega v praksi. V družbi so deloma še vedno usidrani tradicionalne spolne vloge in spolni skript, po katerem je moški tisti, ki mora prevzeti pobudo za spolno ravnanje (25 odstotkov) in premagati navidezni upor svoje spolne partnerke. Kar 12 odstotkov vprašanih verjame v pojav simbolnega upiranja (token resistance), torej, da se ženske pogosto pretvarjajo, da nočejo imeti spolnega odnosa, čeprav si ga v resnici želijo." Kljub temu bi bilo 87 odstotkov anketirancev in anketirank storilca pripravljeno obsoditi, če ne bi upošteval verbalne zavrnitve žrtve. V primeru, ko žrtev ni dala pritrdilnega soglasja, ki ga zahteva model 'samo ja pomeni ja', pa bi jih storilca obsodilo 56 odstotkov.

Ministrstvo: razlika med modeloma bolj v poimenovanju

Predlog ministrstva za pravosodje o spremembah in dopolnitvah kazenskega zakonika je bil do 25. avgusta v javni razpravi, prejete pripombe in predloge, ki so se nanašali tudi na spolno nasilje in pravni model posilstva, pa ministrstvo še proučuje. "Načrtujemo tudi razpravo na naslednjem sestanku delovne skupine proti koncu tega meseca. Predlogi v zvezi s kaznivimi dejanji zoper spolno nedotakljivost še niso dokončni in so možne njihove spremembe. Od števila in predvsem vsebine pripomb je tudi odvisno, ali bo potreben še dodaten krog usklajevanja predloga zakona pred predložitvijo v obravnavo vladi in posredovanjem v zakonodajni postopek državnemu zboru." Na ministrstvu so pojasnili, da so predvidene rešitve, vključno z modelom "ne pomeni ne", posledica ugotovitev o pomanjkljivostih veljavne ureditve, ki izhajajo iz študije pravnomočno zaključenih kazenskih zadev in primerjalno-pravnih ureditev. Ta je ugotovila, da z veljavnimi opisi kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost trenutno niso pokriti "položaji, ko žrtev spolno dejanje sicer zavrača, a se iz različnih razlogov fizično sploh ne upira ali ne upira dovolj, da bi storilec moral uporabiti silo", in "dejanja, pri katerih storilec s hitrostjo izrabi presenečenje žrtve". To, da je predlagani model "ne pomeni ne" dopolnjen s temi okoliščinami, smatrajo kot zadostno spremembo.
Ministrstvo si istanbulsko konvencijo interpretira drugače kot nevladne organizacije in meni, da je za zadostitev njenih določil dovolj že trenutno veljavni model prisile: "V zvezi z implementacijo 36. člena je pomembno, da inkriminacija vsebuje pojem umanjkanja svobodno dane privolitve k spolnemu dejanju, ob tem pa Obrazložitveno poročilo h konvenciji državam pogodbenicam (tudi zaradi razlik v pravnih redih) izrecno prepušča odločitev, na kakšen način bodo navedeno usmeritev ubesedile v notranjih zakonodajah in katere okoliščine bodo smatrale za takšne, ki izključujejo privolitev. Samo zaradi določb konvencije spremembe v poglavju kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost ne bi bile potrebne, saj veljavna ureditev minimalne standarde izpolnjuje. Prav tako je tudi predvidena ureditev v tokratnem predlogu zakona skladna z določbami konvencije, saj okoliščina 'proti volji osebe' za obstoj kaznivega dejanja prav tako pomeni okoliščino, ki izključuje privolitev."
Navajajo še, da v zvezi z modelom "samo ja pomeni ja" ostajajo še dokaj odprta vprašanja glede oblike in vsebine soglasja. Pri tem se sklicuje na Belgijo, kjer ta model že velja. "Državni tožilec mora pri tem modelu dokazati, da soglasja ni bilo. Ob odsotnosti materialnega dokaza (saj na primer ne gre za pisna soglasja ali posnetke) imajo v belgijski ureditvi v konkretnih primerih pred sodiščem ključno vlogo dokazi o zunanji manifestaciji zavrnitve. Belgijski pristojni organi na primer na vprašanje, kako se na sodišču dokazuje neobstoj soglasja žrtve, poročajo, da obstoj sile, grožnje ali prevare pomeni, da žrtev s spolnim občevanjem ni soglašala." Ministrstvo na podlagi tega meni, da gre pri obeh modelih "bolj za razliko v poimenovanju", ki ne prinaša bistvenih posledic in učinkov za žrtve v konkretnih primerih.

Sodelovanje, izobraževanje in ozaveščanje

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) spolno nasilje ocenjuje kot resen problem, "ki se ga pristojne vladne institucije zavedamo in aktivno rešujemo. Vlada se zaveda, da k uspešnejšemu naslavljanja problematike spolnega nasilja poleg ustrezne zakonodaje in učinkovitega sistema obravnave žrtev nasilja pomembno pripomore medsektorsko sodelovanje z vsemi relevantnimi akterji na tem področju, vključno z nevladnimi organizacijami, ter redno in strokovno izobraževanje in usposabljanje strokovnih delavk in delavcev, ki se ukvarjajo z dejanskimi in potencialnimi žrtvami nasilja." V zadnjih letih so zato poleg sofinanciranja projektov nevladnih organizacij na področju ozaveščanja o tej problematiki izvedli tudi nekaj samostojnih projektov, ki so bili poleg medijskih kampanj usmerjeni v krepitev strokovnih kompetenc osebja, vpetega v delo preprečevanja nasilja v družini in nasilja nad ženskami in dekleti. MDDSZ je tudi opozorilo, da v Sloveniji nimamo posebnega kriznega napotitvenega centra za žrtve posilstva ali spolnega nasilja, ki bi izvajal medicinske in forenzične preiskave ter ponujal pomoč pri travmah in svetovanje žrtvam, bo pa prvi nekoliko podoben center kmalu vzpostavljen za otroke, žrtve (spolnega) nasilja, s Hišo za otroke Barnahus. Nevladne organizacije pa so opozorile, da ministrstvo ni do konca izvedlo letošnjega razpisa za enakost spolov, na katerega so se že prijavile, a niso dobile rezultatov.
"V teku sta razvoj in izvajanje splošnih in specializiranih programov in storitev. Te storitve vključujejo tudi podporo in svetovanje žrtvam spolnega nasilja," so še dodali na MDDSZ. In sklenili: "Zavedamo se, da je visoko ozaveščenost družbe o nesprejemljivosti vseh vrst nasilja in preventivno delovanje mogoče doseči le s sistematičnim, kontinuiranim, načrtnim in ciljno usmerjenim informiranjem in ozaveščanjem širše javnosti o problematiki nasilja v družini in nasilja nad ženskami ter z rednim izvajanjem preventivnih programov in ukrepov. Ti morajo zajemati različne organizacije, ki prihajajo v stik s potencialnimi žrtvami in povzročitelji nasilja - od zdravstvenih služb, mladinskih organizacij, nevladnih organizacij s področja socialnega varstva do športnih in kulturnih društev -, teme s področja nasilja v družini in drugih vrst nasilja pa bi morale biti del vzgojnih in učnih načrtov vrtcev in šol. Vse te poudarke skušamo zajeti v novi Resoluciji o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini, ki bo še bolj usmerjena v medsektorsko sodelovanje različnih inštitucij, pristojnih za obravnavo nasilja v družini in nasilja nad ženskami, kjer so opredeljeni tudi konkretni ukrepi obravnave in preprečevanja spolnega nasilja v naslednjem šestletnem obdobju."