Pomladi so nekam izginile. Skrile so se za majskimi deževji. Deževji, ki so sporočilo in opomnik na to, koliko vsega je izven naše kontrole. Naenkrat sem pristal v poletju. Pred tednom dni. Izstopil sem iz aviona, prečkal mejno kontrolo, pohajkoval v popolnoma neznanem mestu, v katerem me je pričakalo poletje. Poletje na samem jugu Evrope. Pojma nimam, kako sem prispel, ampak sem. Dolgo bi moral razmišljati in povezovati slučajne in tiste smiselno opravljene stvari, da bi razumel, kako sem prispel sem, kjer sem. Na stol, na katerem sedim in pišem pismo neznanim ljudem.
Pozna noč je. Zrak je težek in lepljiv. Takšne so tudi moje misli. Počasne, težke in lepljive. Težko jih je razbrati. Pepelnik se polni in dim dela zrak še bolj neprijeten. Nikogar ni ob meni. Nikogar ni v sosednji sobi. Zunaj Tirana težko diha. Tako soparno je, da še komarji nimajo volje pikati. Samo letajo okoli luči. Iz preproste zdolgočasenosti. Kot da se je tudi čas upočasnil v takih nočeh, drugače poteka kot običajno. Nikakršnega dušnega nemira ne občutim, ampak misli ne morem umiriti. Zadnje pismo sem pisal iz Stockholma. Z magnetno privlačnega severa, ki mi je poklonil vsaj dih pomladi, kakršne v zadnjih letih na jugu nisem doživel. Zagreb me je pričakal s sivim nebom in neprijetnim dežjem. Nad Beogradom se je nebo sprenevedalo. Vsi ti ljudje, ki sem jih srečal, so poleteli skozme. Nadaljeval sem obsedeno potovanje proti obljubi zdravilne samote in prav takšnega miru. Med sprehajanjem po Stockholmu se mi je zazdelo, da povsod naokrog vidim neko prihodnost, nekaj, kar se šele ima zgoditi. V vsakem smislu. V smislu medčloveških odnosov, državne ureditve, blagostanja, arhitekture. Kmalu sem spoznal, da to ni prihodnost. To je sedanjost. Naš problem, problem lumpenjužnjaštva, je, da živi v preteklosti.
Popolnoma me je prevzela tišina, ki vlada v milijonskem mestu. Na način, kako potekajo stvari gladko in se razpletajo, kot da v vse skupaj ni bilo vloženega niti minimuma naporov. Poizkušal sem navonjati kakršnokoli tenzijo v ozračju, pa mi ni uspevalo. Vsi so delovali sproščeno, kot bi bili nabiti s sedativi. Nikjer niti najmanjšega eksistenčnega krča. Skoraj neresnično. Tako sem doživel Stockholm. Kot bi se znašel v neki prihodnosti, v kateri je civilizacija napredovala do te mere, da si je ne bi mogel niti predstavljati glede na to, da sem že vse svoje življenje potopljen v meni popolnoma nerazumljive konflikte in družbene retardacije in regresije. Koliko krivde se da v človeka vsaditi z izobraževanjem, koliko nesposobnosti, da se teži k nečemu, podobnemu sreči, zadovoljstvu ali vsaj osnovni varnosti. Celo švedski otroci diskretno jokajo. Ne želijo vznemirjati okolice. Mi pa potujemo skozi vse življenje s tistim kamnom v čevlju, ki so nam ga vrinili vanj prvič, ko nam je nekaj začelo iti dobro. In potem smo po svetu hrupni, bahavi, ker nas ta kamen žuli in bode. In smo ponosni na hrup, ki ga ustvarjamo. Reklamiramo ga kot človeško toploto. Pravzaprav pa nas nemir premetava po svetu kot pobesnelo morje izrabljeno leseno barko. Redko nam pride na misel, da je življenje pravzaprav lepo, da obstajajo ljudje, ki jih imamo radi in ki imajo radi nas, in da to, da ima človeška usoda vase vtisnjeno končno nesrečo, ni ovira hemingwayevskemu ruvanju z življenjem. Človeška bitka je težka in lepa. Usoda tako absurdna, da se ji je treba smejati v brk. Ampak kako uskladiti sever in jug v človeku, v družbi? Kako premostiti te svetove samo nekaj ur letenja narazen? Na jugu, recimo, ima vsako mesto svoj vonj. Šele pozneje sem se ovedel, da ne pomnim, kako vonja Stockholm. Mogoče zaradi vetra, ki neprestano piha. Morda, ker je vse sterilizirano do te mere, da se je vonj mesta izgubil. To mi vzbuja mešane občutke. Ampak navdušenje vseeno ne uplahne. Drži se me že nekaj tednov, kar je, pri meni, velika redkost. Navdušilo me je pričanje temu, česa vsega so ljudje sposobni, če delajo v dobrobit družbe. Potem pa dobite, paradoksalno, popolno organizirano državo z izginulo družbo, skupnostjo, dobite mravljišče, v katerem vsakdo opravlja svoj del posla in je vse idealno, vendar razen tehnične povezave med ljudmi ne obstaja ničesar zaumnega, tista trifunovićevska tajna zveza. Vse to me bega. Zbeganost pa je vendarle stanje, s katerim se moram očitno sprijazniti, ker me pač žuli tisti kamen v čevlju in prevprašujem preveč vprašanj, na katera so možni različni odgovori. Zapustil sem vse tiste popolne plavolaske s severa in se povrnil k svoji usodi, jugu, kontrapunktu severu v vsakem pomenu.
Tako soparno je, da še komarji nimajo volje pikati
