Poziv iz Pariza izpred 150 let

Pariz je bil lačen, utrujen, veliko ljudi je bilo ranjenih, na skoraj dva milijona prebivalcev jih je bila četrtina delavcev oziroma najrevnejših, ki so živeli v grozljivih pogojih in seveda niso mogli pobegniti v Versailles ali na svoje podeželsko posestvo. Od skupščine ni bilo mogoče pričakovati ničesar, saj so bili poslanci iz "globoke" Francije pretežno iz poljedelskih krajev – lokalni bogataši, izvoljeni tako, kot je hotela lokalna cerkev. Pariški "polž" oziroma razpored mestnih četrti, označenih s številkami od središča pa naokrog njega, je bil razsekan z novimi bulvarji, ki jih je zasnoval arhitekt Haussmann. S tem je razbil stare četrti in uničil dober del srednjeveškega Pariza, parcele ob bulvarjih pa so zasedli bogati s svojimi trgovinami, ustanovami, zabavo in palačami. V mestu je vrelo zaradi številnih levih gibanj in društev, blankisti (Louis Auguste Blanqui), proudhonovci (Pierre-Joseph Proudhon) in jakobinci so zastopali različne vizije socialistične prihodnosti, obstajali so prva delavska internacionala, ustanovljena leta 1864, močno feministično gibanje ter ogromno revij, časopisov in angažiranih umetnikov. Skratka, bil je pravi trenutek za revolucijo.

V samo nekaj dneh je bila ustvarjena urbana država brez stika z zaledjem. Mestne zaloge hrane so bile sicer precejšnje, toda dobav od zunaj ni bilo, zato je bila ena od glavnih nalog enakomerna oskrba, predvsem s kruhom (na bone) in krompirjem. Pariška komuna je bila organizirana kot neposredna demokracija, četrtne enote so uvedle samoupravljanje z menjavo odgovornih vsaka dva tedna. Osupljivo število pobud je cvetelo na vse strani – klubi, debate, načrti. Nova skupščina v sedemdesetih dneh ni izglasovala ženske volilne pravice, ji je pa uspelo priznati sklenitev zakonske zveze brez obreda, tudi civilnega, pravico tujcev do državljanstva, laičnost šol in odstranitev verskih simbolov. Louise Michel je vodila najbolj priljubljeni Revolucionarni klub. Licejski in univerzitetni profesorji so v glavnem pobegnili iz Pariza, toda ostalo je ogromno drugih intelektualcev in predstavnikov svobodnih poklicev. O komuni sta pisala Émile Zola in Victor Hugo ter seveda Karl Marx. Ena od zares vznemirljivih pobud je bila "luksuz za komunarje", pri kateri sta sodelovala tudi slikar Gustave Courbet in risar Honoré Daumier, da bi umetniki skupnost obogatili z deli, ki jo izražajo … To je pomenilo tudi drugačno, prilagojeno urejenost urbanega prostora, ne le glede na potrebe, ampak tudi glede na želje, fantazme: prilagoditev je bila namenjena in podrejena uživanju. Revije, časopisi in pamfleti so se namnožili, desni časopisi so bili občasno prepovedani, vendar je razglašena svoboda tiska omogočila, da so se takoj spet pojavili. Pariška komuna je bila nedvomno eden največjih medijskih dogodkov tistega časa: ne le, da se je o njej pisalo, ampak so se v svetovnem tisku pojavljale tudi fotografije s krajev dogodkov, kot je bilo denimo rušenje Napoleonovega spomenika in Vendomskega stebra, simbolov monarhije.

Osnovno družbeno načelo komune je bilo mešanje slojev ob spoštovanju popolne družbene enakosti: delavci so bili prvič slišani, njihove zahteve izpolnjevane, njihovo sodelovanje je bilo osnova vsake akcije. Šolstvo oziroma izobraževanje je postalo najpomembnejši program komune. Skratka, dan v mestu je bil zdaj za vse komunarje drugačen, saj je vsak sam odločal o svojem delu, koristi za skupnost, o svojih in tujih potrebah; organiziral se je v okviru poklicnih skupin, ideoloških skupin, po četrtih, ulicah, hišah, lahko se je srečeval in razpravljal z vsako javno osebnostjo, ki je bila prav tako komunar, se izpostavljal kritiki in sam kritiziral – in enako je veljalo za komunarke. Koliko je bilo storjenega v tako kratkem času, si je ob vseh naših telefončkih še danes težko predstavljati.

Vse to se je začelo rušiti 21. maja, ko je Thierse začel osvajati Pariz, del za delom, ulico za ulico, in izvajati teror na podlagi denunciacij. Prvega dne tistega tedna, upravičeno poimenovanega krvavi teden, niso prizanesli prav nikomur - niti ženskam, otrokom in starcem v bolnišnici. Izurjeni in spočiti vojaki so do 28. maja pobili okoli 30 tisoč Parižanov. Ujetnikov praktično ni bilo. Preživelim komunarjem so kasneje sodili, jih preganjali, morali so bežati in se skrivati. Danes domnevajo, da je bilo skupno število žrtev okoli 50 tisoč. Zadnji dan krvavega tedna so ob zidu na pokopališču Père-Lachaise ustrelili 147 komunarjev: tam še danes potekajo slovesnosti v spomin na žrtve. Spomenik ustreljenim komunarjem je skromna plošča. In ker zna biti zgodovina pravična in cinična, je Thiersova grobnica najgrša in najbolj prepotentna struktura na Père-Lachaiseu.

Po komuni je nastopilo obdobje represije in diktature, poskusi revolucije so se preselili drugam. Evropski kralji, v glavnem sorodniki, so s pomočjo politikov pripravljali novo lepo vojno, zagnani kapitalizem pa je proizvajal novo orožje, ki bo kmalu izrinilo poveljnike na konjih in s perjanicami na glavah. Zamenjali so jih krvavi pokoli s pomočjo hitrostrelnega orožja, bojnih strupov, letal in … telefonov. V Parizu so po komuni začeli graditi baziliko Sacre-Coeur​ kot pokoro za zločine revolucije in komune. To je nedvomno najostudnejša cerkvena zgradba v Parizu in povsem upravičeno nosi vzdevek poročna torta. Prebiranje modernih raziskav o pariški komuni in revoluciji leta 1789 vzbuja vtis, da tu sprave ni, da vsak raziskovalec stoji na eni ali drugi strani, kakorkoli so že rezultati tako enih kot drugih precizni in relevantni. Seveda, naj je bog ali sovražnik, kapitalizem še miga.

Umetniška dela, spomeniki, vse, kar govori o komuni, predstavlja neprecenljivo dediščino. Sodobnikom in tistim, ki so pozneje delili njihove spomine, ostane pesem Čas češenj, ki jo je že leta 1868 napisal Jean-Baptiste Clément, vendar ji je kot komunar po padcu komune tudi sam dal nov pomen. Uglasbil jo je Antoine Renard. Pesem govori o času, ko zorijo češnje in se pojavijo slavčki in kosi, rdeči plodovi pa padajo z vej kot kaplje krvi, in o tem, da se tedaj ne bi smeli zaljubljati, čeprav se nekateri temu ne morejo upreti in tako svojemu srcu zadajajo smrtne rane … Pesem Čas češenj je postala neke vrste koda, po njej se ljudje še danes prepoznavajo in se spominjajo časa, ko niso mogli ostati tiho in so se brezupno zaljubili v svobodo in enakost.

Pariški komuni ni uspelo storiti niti ene napake poznejših socializmov, a ni rečeno, da je to samo cinizem časa. Nasprotno, poziv iz Pariza izpred 150 let je treba sprejeti, mu prisluhniti, iz njega črpati ideje. Parižanov je bilo leta 1871 nekaj manj, kot je prebivalcev Slovenije danes: s tehničnega vidika ne bi bilo tako težko uveljavljati nekaterih njihovih idej. Različne leve stranke in gibanja so se takrat srdito prepirali in se obenem dobro razumeli. In zakaj se tudi ne bi, ko pa je obstajala obilica levih revij in časopisov. Danes v Sloveniji ni niti enega levega časopisa. Ja, medijski prostor je zaradi tega neuravnotežen. Naj razmislimo še o umetniškem luksuzu za zatirane? O bonih za kruh in krompir?