Prva posledica, s katero se kot tranzicijska država še zmeraj soočamo, je skrb za zapuščino velikih podjetij, ustvarjeno v prejšnjem družbenem sistemu. Gre za objekte, ki so jih velika podjetja ustvarila ali pomagala ustvariti ne nujno z namenom ustvarjanja dobička, ampak v dobro in za dobrobit ljudi, širše družbe, in to v okoljih svojega delovanja. Takšni so bili na primer kopališče Tam, zgrajena spalna naselja za zaposlene v podjetjih (stanovanjski bloki, naselja stanovanjskih hiš), investicije v počitniške kapacitete, vlaganja v smučarske centre, kot so Mariborsko Pohorje, Rogla, Kope ... Ob osamosvojitvi države in spremembi družbenega sistema ter spremenjenih tržnih okoliščinah so se pojavila legitimna vprašanja, povezana z lastništvom teh objektov in problemom lastnikovega interesa za vlaganja v vzdrževanje in tudi v razvoj in obstoj teh objektov, centrov, nepremičnin …
Lastnik(i) podjetij seveda mora(jo) uvideti pomen in imeti interes za spodbujanje tovrstnega razvoja okolja, v katerem deluje(jo). Tako si Mariborčani ne znamo več predstavljati dogodka, kulturnega ali športnega, ki ga ne bi podpirali (še zmeraj pojmovana) lokalna, regionalna NKBM ali (danes imenovana) Zavarovalnica Sava in drugi. Selitev takšnih podjetij ima zato neposredni in skoraj takojšnji učinek na kvaliteto življenja ljudi. Prvič skozi prizmo dela in njihovega osebnega zaslužka v velikih sistemih, ki imajo sposobnost in potrebo zaposlovati veliko ljudi (če že ne večine delovne populacije v okolju, kjer so locirana), drugič pa skozi prizmo vlaganja teh podjetij v družbeni in kulturni razvoj okolja, v katerem delujejo. Ob selitvi velikih podjetij gre pričakovati tudi zadrego ljudi v zvezi z opravljanjem svojega dela in vztrajanjem na določenem delovnem mestu.
Selitev takšnih podjetij ima neposredni in skoraj takojšnji učinek na kvaliteto življenja ljudi
