Kaj pa Trubar?

Uživam v tem, da sem del družbe, da sem socialno bitje. Za razliko od mnogih, ki gredo v gore ali kam drugam, kjer nikogar ne srečajo, sem rad med ljudmi. Očitno pobeg v gore naznanja, oznanja vsesplošno sovraštvo med nami. Prazniki mi moj delovni ritual pobrkajo. Tokrat so mi ga v tej meri, da sem pričel premišljevati, kaj mi in nam v bistvu prazniki sploh predstavljajo, kakšni so simbolični naboji naših praznikov in naš odziv na to, kar predstavljajo. Pomislil sem: kaj si bom zapomnil v zvezi z zadnjimi prazniki? Dan spomina na mrtve in dan reformacije sta zdrsnila skozme kolektivno. Usedlina, ki se mi je vtisnila v spomin, je debata o tem, kakšna potrata so sveče in suhoparna premišljevanja o Trubarju in protestantskem gibanju na Slovenskem. Vse skupaj je izzvenelo kot kulturniška pridiga nečemu, čemur se reče narod – Slovenci. Konkretno nam, ki tu živimo.
V mislih sem prerešetal praznike, ki jih obhajamo. Na neki način so simbolična poosebitev naših preteklih vrednot, tradicije ali kar naj bi bile oziroma bila. So selekcija naših preteklih vrednot, ki so obenem tudi bodoči idejni in vrednostni svetilnik, kurz naše plovbe kot kolektiva. Na podlagi kratke analize bi lahko povzel: imamo praznike, ki so verskega značaja, predvsem katoliškega (ne krščanskega, že zaradi koledarja in odnosa do Marijinega teološkega statusa), mednarodnega – proletarskega značaja, častimo reformacijo, malce se gremo še pogane v času pusta, in ker imamo radi še podaljšane počitnice, smo praznikom dodali še dva dneva, da zdravimo mačka.
Če bi sodili naš nacionalni značaj, smo izjemno strpna nacija po eni strani, saj hkrati častimo praznike med seboj nezdružljivih združb, ki so se v zgodovini, na ideološki osnovi, medsebojno veselo klale, in na trenutke se mi zdi, da komaj čakajo, da se bodo spet. Po drugi strani pa me omenjeno dejstvo naše domnevne tolerance navaja k misli, da smo očitno kolektivno mentalno moteni. Če nismo, potem si lahko zadevo pojasnim skozi dnevni pragmatizem, ki se ga očitno še najbolj oklepamo. V strpnost povsem ne verjamem, vsaj na podlagi komentarjev, ki jih občasno zasledim pod določenimi prispevki v zvezi z dnevnopolitičnimi dogodki v svetu, regiji in doma. Tvegal bom trditev, da smo Slovenci, kar zadeva praznike, v veliki meri (izjema so verski prazniki za globoko verujoče vernike) pragmatiki. Važno je, da smo prosti. Pa naj gre za kakršenkoli praznik. Prepričan sem, da če bi Ikea pogojevala izgradnjo svoje prodajne hale nekje v Sloveniji s tem, da se dan otvoritve njenega centra odtlej praznuje kot državni praznik, bi se Slovenci na to referendumsko odzvali, kot v primeru odcepitvenega referenduma, odločno; z neizpodbitnim – smo ZA. Če bi na dan praznika morali vsi Slovenci romati v Ikeo in bi po naključju otvoritev, ter s tem novi praznik, padla na dan reformacije in bi se nam ponujala ali – ali alternativa, se pravi, na Trubarjevo domačijo v Rašico ali v Ikeo, bi večina izbrala Ikeo. Ali pač ne? Se motim?
Kdo torej sploh smo? Mi – Slovenci, ki skačemo. Ali ima recimo Svetlana Slapšak, ki ravno tako objavlja kolumne o nas, tukaj, v tem istem časopisu, sploh pravico pisati karkoli o nas, saj je menda od drugod? Se opravičujem, ne vem, od kod, ker nisem nikoli naredil raziskave v smeri njenega etničnega porekla, še manj sem se lotil oblike njene lobanje, da bi jo primerjal z neandertalskim blagom, razstavljenim v Krapini. Smo tako posebni, unikatni?
Moj dodatni vir zaslužka je turistično vodenje. Po celem svetu se klatim. Prva literatura, ki jo običajno nabavim, da se podučim o krajih, kamor potujem, so običajno turistični vodniki. Na začetku vsakega izmed njih je običajno zgodovinski razdelek. Vsaka nacionalna država ima svojo (poudarek na svojo) zgodovino. Ne glede na to, kdaj je nastala in kako je nastal narod, ki ga na neki način pooseblja. Celo narodov, ki nimajo svoje države, recimo Kataloncev, se v tovrstnih publikacijah usmilijo in jim dodelijo status bivajočih. Ko sem nekoč študiral zgodovinski rokenrol na Siciliji, sem ob zgodbi Sicilijancev, ki veljajo kot nekaj posebnega znotraj italijanskega etnosa, ugotovil, da avtor teksta vztrajno našteva, kdo vse je uboge Sicilijance, tiste, ki te ta hip strežejo s kapučinom, pico, kaneloni, tlačil in kako zelo so se skozi zgodovino borili za svoj obstoj. Koliko so pretrpeli, da lahko zdaj strežejo kot Sicilijanci in ne kot Sikuli, Feničani, Rimljani, Saraceni, Anžuvinci, Burboni, Mussolini ... Vsi ti narodi ali politični subjekti, ki so jih pač tlačili. Izgleda, da je ta Sicilijanec, ki me trenutno streže, produkt vseh njegovih prednikov, nekakšnih biblijskih Prasicilijancev, ki so bežali, skrivali izvorno idejo picerije, se potuhnili v votlinah, pluli po viharnem morju, da bi ubežali nadlogi tujerodnikov, ki so jim želeli preprečiti njihovo veliko vlogo Sicilijanca v turističnem vodniku in vlogo natakarja v njegovi piceriji. Zdaj so se končno osvobodili in zaigrali svojo pravo vlogo v zgodovini nekega turističnovodniškega naroda, gospodarji na tleh svoje picerije. Podobna je zgodovina vseh narodov. Non stop so jih preganjale zle sile. V današnjem turističnem vodniku Slovaške, v razdelku zgodovine naroda, so bili to zlo Madžari. Madžari, ki so jim del domovine – v zadnji izdaji turističnega vodnika po Madžarski, del glavne vloge v veliki Madžarski – odškrnili Slovaki ali transilvanski Romuni. Če bi kogarkoli izmed teh Sicilijancev vprašal, ali se strinjajo z napisano zgodovino v turističnem vodniku, bi se strinjali. Ja, to smo mi, Sicilijanci! Madžari bi se strinjali z madžarsko verzijo vodnika, ne pa s slovaško.
Še bolj je stvar groteskna pri Izraelcih, pri katerih se narodnost šteje glede na poreklo matere. Hči očeta Žida in matere Rusinje je Rusinja, ki ni upravičena do državljanstva. V tej isti vlogi je bil Hitler bolj velikodušen kot židovska država. Zanj so omenjene dileme sodile, brez diskriminacije, v birkenausko peč. Še Židje, katerih tradicija je večtisočletna, imajo težave s tem, kdo so, navkljub mnogo bolj tradicionalnemu sistemu in vsebinskemu pomenu praznikov, kot so pri nas.
Znano je, da je ideja nacionalne države produkt 19. stoletja. Nekateri narodi so svoje poglavje v turističnem vodniku dobili že takrat, drugi smo ga deležni šele zdaj. Odvisno od osamosvojitve. In kar je napisano v turističnih vodnikih pod razdelkom zgodovine naroda, so produkti nacionalnih, celo nacionalističnih zgodovinopisij, ki so nastajala na tovrstni ideološki podlagi in dostikrat aktualnopolitični potrebi vzpostavljajočega se državnega aparata. Ta terja svojo zgodbo. Namenoma sem napisal zgodbo, ne zgodovino.
Stara zaveza je za Žide vir njihove zgodovine. Sicer prepolne misterijev, mitov, dvomljivih legend, ki so vprašljivega porekla v smislu verodostojnosti. Zgodbe, ki so jih vzeli za svoje, so del mitologije, domnevne zgodovine še starejših civilizacij, kot je židovska. V nekem trenutku so ljudje, ki nam danes predstavljajo ljudstva knjige knjig, ustvarili in uresničili svojo idejo kraljestva, dopolnjujočo se skozi stoletja. Del njihovih praznikov obhajamo tudi mi. Kot drugi narodi, s katerimi nekateri ne želijo imeti nič skupnega. To je znano, mar ne?
Toda v čem smo torej posebni? Kateri izmed praznikov je resnično naš? Je začetek naše zgodovinskosti dan razglasitve neodvisnosti? Ali ustanovitev Osvobodilne fronte? Dan Marijinega vnebovzetja? Kristusovo rojstvo? Čaščenje Luthrove ideje? Vse to namreč praznujemo. V čem smo torej posebni? Janez Janša v svojem delu Noriško kraljestvo. Beli panter nekje zapiše, da so naši predniki, tisti s tisočletno patino, obdelovali koruzo. Tisto, ki so jo tisočletje kasneje prinesli iz Amerike prvi konkvistadorji. Ob tem so mu ploskali zgodovinarji. In to tisti z doktorati, tisti, ki so celo na čelu določenih inštitutov. Tisti, ki se ukvarjajo z našo preteklostjo in postavljajo naš šolski standard. V tem smo posebni!
Judežev poljub, ki smo ga na dnevni bazi pripravljeni darovati komurkoli, ki nam v določenem trenutku olepša naš dan, je naša značilnost. Za prost dan na dan odprtja Ikee bi zmagal referendumski ZA. Za romanje v Ikeo pred romanjem v Rašico, kjer je nekdo, ki je živel med nepismenimi sodobniki, nekega dne iz svoje besede ustvaril predpogoj za narod – njegov zapisani jezik. Noro! Kakšna nora ideja, strast in samozavest! Trubar, zgolj on, osebno!