(ŠESTI DAN) Golobova tveganja: Resna politika bi se kočljivih tematik, ki razdvajajo javnost, lotila bolj transparentno

Junijske evropske volitve bodo na polovici mandata vlade pod vodstvom Roberta Goloba izmerile razpoloženje slovenskega volilnega telesa. Ker se je podpora vodilni koalicijski stranki Gibanje Svoboda po dveh letih od rekordnega volilnega triumfa vsaj prepolovila, ima najvplivnejša opozicijska stranka SDS odprto pot do zanesljive zmage. Takšen razplet bi okrepil položaj SDS in njenega predsednika Janeza Janše, ki velja za neuničljivega politika, saj stranko brez predaha vodi že več kot 30 let, kar je evropski unikat. Četrta zaporedna zmaga SDS na prihajajočih volitvah bi levosredinskim strankam nagnala strah v kosti in povečala možnosti za Janševo vrnitev v vladne sobane po parlamentarnih volitvah čez dve leti.

Na levi strani političnega pola se na evropskih volitvah obeta izrazitejše drobljenje glasov kot na desnici, kjer SDS brez težav ohranja izrazito premoč. Golob je medtem že zamudil priložnost, da bi po velikanski volilni zmagi povezal in okrepil levo sredino, ki tudi zaradi njegovih solo potez sama sebi postaja vse večji nasprotnik. Gibanju Svoboda se je kot bumerang vrnilo Golobovo ponižujoče metanje ljudi čez ramo, saj so se trije njegovi odpadniki ob izdatni pomoči starih sil iz LDS v zadnjem hipu odločili za nastop na evropskih volitvah na listi Zelenih Slovenije, ki so pred tem že obupali nad kandidaturo. Pravzaprav čez noč je nastala paradoksalna situacija, saj so se levi liberalni kandidati pridružili listi desnosredinske stranke, ki jo vodi nekdanji član in poslanec SDS. Pričakovati je, da bodo Zeleni Slovenije s Klemnom Grošljem kot nosilcem liste jemali glasove predvsem Gibanju Svoboda, kar bi lahko bila voda na mlin SDS, ki načrtuje osvojitev rekordnih štirih poslanskih mandatov. Razen SDS in Svobode bi se druge stranke zlahka zadovoljile z enim mandatom.

Ker slovenska politika v 20 letih ni bila zmožna v zadostni meri prepričati državljanov o pomembnosti evropskih volitev – udeležba se je namreč vedno ustavila pod 30 odstotki –, sta se Gibanje Svoboda in Levica odločila za popestritev ponudbe s štirimi referendumskimi vprašanji. Ob tem velja poudariti, da posvetovalni referendumi za politike v ničemer niso zavezujoči. Dejansko gre za izvedbo obsežne in drage ankete javnega mnenja z namenom spodbujanja višje volilne udeležbe, kar je legitimna, a zelo tvegana politična poteza za vladajoče. Če odmislimo, da je referendumsko vprašanje o gojenju in predelavi konoplje za medicinske namene nesmiselno, saj ga jasno opredeljuje že koalicijska pogodba, sta predvsem vprašanji o uporabi konoplje za omejeno osebno rabo in o pravici do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja poligon za ceneno politično obračunavanje. Ker bodo referendumi potekali skupaj z evropskimi volitvami, obstaja dvom, ali bodo državljani ob poplavi (dez)informacij sploh ustrezno podučeni, o čem glasujejo. Kampanja se lahko zaradi občutljivosti referendumskih vprašanj hitro sprevrže v populistično igro, ko argumenti običajno izgubijo svoj pomen.

Če bodo referendumi potrjeni, si bo koalicija oddahnila in povrnila del načetega ugleda. V nasprotnem primeru se bo vladna zasedba znašla pod izdatnim pritiskom in se soočila z očitki, da je zaradi nepremišljene politične poteze na polovici mandata prepoceni skurila tako pomembni temi, kot sta legalizacija konoplje in evtanazije. Resna politika bi se kočljivih tematik, ki razdvajajo javnost, lotila bolj transparentno z jasnim zakonodajnim okvirom in obsežno javno razpravo, nato pa bi podporo ljudi preverila na zavezujočem zakonodajnem referendumu. Namesto tega se vladajočim prepogosto dogaja, da delujejo po navdihu in brez strateškega razmisleka, kar kaže na njihovo šibkost in pomanjkanje vizije. Ni nemogoče, da bo največji zmagovalec Golobovega mandata postal ravno njegov največji politični tekmec.