(ŠESTI DAN) Univerzo v sanatorij: Hudo je, ko univerza nima idej, in še huje je, da univerza ne čuti svojega mesta

Drobna zgodba o spomeniško zaščiteni vili v Tyrševi ulici v središču Maribora pripoveduje veliko zgodbo o naši domači univerzi. Univerza v Mariboru jo bo namreč prodala, ker enostavno ne ve, kaj bi z njo počela. Leta 2009 jo je kupila od mariborske občine in od tistega trenutka je modernistična vila prazna in prepuščena propadanju. Hudo je, ko univerza nima idej, in še huje je, da univerza ne čuti svojega mesta. Znameniti sanatorij dr. Mirka Černiča in obenem dragocena arhitekturna dediščina bo tako najbrž prešla v zasebne roke in s tem za vedno odšla iz mariborskega "skupnega dobrega". Stavba, vpisana v register kulturne dediščine, je po presoji strokovnjakov zavoda za varstvo kulturne dediščine "dragocen primer sodobnih trendov v času med obema vojnama".

Mariborčani in Mariborčanke bodo zadnjega vpogleda v to znamenito stavbo najbrž lahko deležni le še ob prihajajočem projektu EKO 9 v izvedbi Umetnostne galerije Maribor (vsaj nekdo v mestu je prepoznal potencial starega sanatorija), potem pa bo, kot rečeno, za javnost za vselej zaprla svoja vrata. Saj ne, da bi imeli meščani in meščanke stalen dostop do zgradbe, če bi univerza izpeljala svoje načrte sprva z inštitutom za sodno medicino, nato pa s širitvijo fakultete za zdravstvene vede, bi pa stavba posredno ostala v javni lasti. Še več, projekt UGM kaže, da bi se dalo zgradbo uporabiti v različne - tudi kulturne - namene. In tu gre glavna zamera vrhu univerze.

Ker ta univerza ima veliko fakultet. Te fakultete imajo veliko profesoric in profesorjev. In veliko študentk in študentov. In pri vsem tem institucionalnem in kadrovskem korpusu ni ne znanja ne kapacitet, da bi osmislili, kaj s stavbo. V resnici niti ne smemo biti tako zelo presenečeni, ko še ideje, kaj s hišo znamenite Zore Janžekovič v Vinarski ulici - ki jo je zapustila Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru, da bi iz njene zapuščine lahko podpirali bodoče zdravnike - ni. Saj res, če so težave z eno hišo, kakšne so šele z vilo!

Kakšno zgodbo nam pripovedujeta ti dve nepremičnini? To je predvsem zgodba o nepremični univerzi, ki, kot rečeno, v svoji bogati zakladnici predvsem kadrovskih virov - če že finančnih ni toliko - ne najde ne idej, ne kreativnosti, ne znanja, ne ... da bi obnovili nekaj zidov in jim dali vsebino. Univerza, ki se rada javno pohvali, da sodi med štiri odstotke najboljših univerz na svetu. Univerza, ki ima najmanj dve članici, ki bi lahko odigrali ključno vlogo pri obnovi, trženju in oblikovanju namembnosti stavbe - gradbeno in ekonomsko-poslovno fakulteto. V projekt z naslovom Tyrševa bi brez težav potegnili še kakšno. Profesorje, študente, javnost. Brez skrbi - tudi zunaj univerze bi se našlo veliko posameznikov in drugih, ki bi ponudili roko. Če bi le prišel impulz. Kakršen koli.

Tako pa nam - najbrž zgolj za arhiv - ostajajo članki z naslovi "Zakaj poslednje želje svetovno priznane zdravnice Zore Janžekovič v Mariboru še vedno niso uresničili" in "Kaj bo z več kot desetletje prazno vilo v Tyrševi ulici in kaj ima to z grozljivkami?", ostane pa nam tudi vrh univerze s klasičnimi "opravičili", da gre pri hiši kriviti vlado, pri vili pa stroške. V resnici je UGM s svojo intervencijo v sanatoriju, katere tema sta strah in grozljivka, še najbolje ponazoril trenutno stanje - to, kar se dogaja z mestno in zgodovinsko dediščino, je zares svojevrstna grozljivka in strah, da bi se lotili tega zahtevnega izziva. Ker je (naj)lažje reči: predrago, ne da se, ne gre, kriva je vlada. Temu sicer rečemo stalni mariborski besednjak. Ki pa ga nikoli in nikdar ne bi smeli slišati z univerze.

In če že mora v tem mestu (žal) veliko stvari ostati v Večerovem arhivu, bi bilo morda prav, da nekdo pred arhivskim prahom reši vsaj naziv, s katerim se kiti Maribor.