(ŠESTI DAN) Nov mandat, stare prakse

Samo dan potem, ko je Splošno sodišče EU objavilo sodbo, da Evropska komisija pod njenim vodstvom javnosti ni omogočila dovolj informacij o pogodbah za nabavo cepiv proti covidu-19 v vrednosti okoli 2,7 milijarde evrov, so poslanci Evropskega parlamenta Nemki Ursuli von der Leyen podelili nov petletni mandat za vodenje Evropske komisije. S to potrditvijo so ji izročili zeleno karto, da bo lahko tudi v drugem mandatu brez skrbi sklepala sporne pogodbe in skrivala pomembne informacije pred javnostjo.

V prihodnjih petih letih se bo tako lahko še naprej brez skrbi sama dogovarjala za posle, vredne milijarde davkoplačevalskih evrov, in sklepala pogodbe, ki so bolj v interesu zasebnih podjetij kot prebivalcev EU. S podporo večine evropskih poslancev bo še en mandat lahko delovala v korist kapitala namesto za blaginjo in dobrobit običajnih ljudi. Poslanci političnih strank, ki so pred volitvami v Evropski parlament najbolj glasno opozarjale, da je demokracija v EU ogrožena zaradi vzpona skrajnih in populističnih strank, so v četrtek prav tako podprli način vodenja Evropske komisije v slogu avtokratov. Ursula von der Leyen namreč odločitve sprejema v ozkem krogu sodelavcev namesto z iskanjem čim širšega dogovora na podlagi demokratične razprave in strokovne presoje, kaj je najbolje za običajne ljudi in evropsko gospodarstvo.

Omogočile so drugi mandat osebi, ki jo bremenijo zelo resne obtožbe o korupciji. Te se vlečejo še iz časov, ko je bila nemška obrambna ministrica, kar je predvsem dokaz, da je korupcija v Bruslju tako globoko ukoreninjena, da niti ni več sporna. Preganjajo jo le, če se politične stranke in funkcionarji sprejo pri delitvi plena. Takrat nastane afera, o kateri nekaj dni poročajo prav vsi množični mediji, potem pa vse potihne in karavana gre naprej. Večina poslancev Evropskega parlamenta je z glasovanjem za Ursulo von der Leyen potrdila, da je Evropski parlament v sistemu odločanja v EU dejansko nepomemben, čeprav so poslanci edini evropski funkcionarji, ki jih volivci izvolijo na volitvah. Vsi drugi evropski funkcionarji so namreč imenovani.

S tem, ko so podprli kandidatko, ki so jo voditelji držav članic izbrali samo zato, ker niso našli boljše, so evropski poslanci pritrdili tistim Evropejcem, ki ugotavljajo, da je zanje pomembno le to, da imajo za pet let zagotovljene izjemno dobro plačane službe. To ne velja samo zanje, ampak tudi za kar lep krog sodelavcev. Da poslanec čim bolj mirno preživi mandat, je zanj najbolj enostavno, da se priključi večini in ves čas ponavlja, da glasuje v skladu z dogovori v svoji politični skupini. Nagrada za lojalnost pri pritiskanju na gumbe so funkcije, ki prinašajo dodatne zaslužke k tako ali tako visokim poslanskim plačam in privilegijem.

Ursulo von der Leyen zdaj čaka sestava kolegija evropskih komisarjev. Ko jih bo pozvala, ji bodo kandidate predlagale vlade držav članic. Za kandidate za evropske komisarje velja enako kot za evropske poslance. Zaželene so osebe, ki lojalno naredijo, kar jim je naročeno, in brez dodatnih vprašanj potrdijo, kar se predsednica Evropske komisije dogovori s svojimi najožjimi sodelavci. Med glavnimi kriteriji za izbiro so: pravi spol, prava politična stranka, ali je kandidat oziroma kandidatka iz majhne ali velike države, severne ali južne članice, stare ali nove članice. Sposobnosti med glavnimi kriteriji za opravljanje funkcije evropskega komisarja ne med funkcionarji v Bruslju ne v državah članicah nihče ne omenja. Za to, da potrjuje predloženo in zna vestno prebrati, kar mu oziroma ji napišejo v vse bolj obsežnem oddelku za komuniciranje, je niti ne potrebuje. Ko bo Ursula von der Leyen dobila imena kandidatov za komisarje, bo sledilo zaslišanje v pristojnih odborih Evropskega parlamenta. Po letu 2000 so evropski poslanci vsaj za po enega kandidata po zaslišanju odločili, da ni primeren za opravljanje funkcije evropskega komisarja. V tem primeru so predsedniku oziroma predsednici Evropske komisije iz prestolnice države članice samo poslali ime novega kandidata, ta pa je bil brez težav potrjen, čeprav se na zaslišanju ni odrezal nič bolje od predhodnika ali pa je bila njegova predstavitev še manj prepričljiva.

Zavrnitve kandidatov so tako služile zgolj za to, da bi parlament pokazal, da ima pri sestavljanju nove Evropske komisije, ki je neke vrste evropska vlada, vendarle nekaj besede. Če bodo poslanci tudi tokrat za kandidata oziroma kandidatko iz katere od držav članic ocenili, da ne izpolnjuje pogojev za potrditev, ta ugotovitev zagotovo ne bo temeljila na strokovni presoji.

Šlo bo za povsem politično odločitev oziroma merjenje moči med voditelji oziroma vladami držav članic, ki so iz skupine političnih strank, katerih evropski poslanci so glasovali za podelitev drugega mandata Ursuli von der Leyen, in tistimi, ki so iz strank, katerih poslanci je niso podprli. Pri odločitvah o zavrnitvi kandidatov gre tudi za merjenje moči med političnimi strankami na ravni EU, pa tudi v državah članicah. Na kratko povedano, gre za politično kuhinjo.

Alberto Alemanno, profesor na HEC Pariz in sodelavec Europe Futures na IWM na Dunaju, je v časopisu Guardian opozoril, da zavrnitev podpore Ursuli von der Leyen ne bi povzročila ustavne krize. Prej bi bil to dokaz demokratične narave ustavnega sistema EU, v katerem mora kandidat za predsednika Evropske komisije predstavljati večino, ki je sposobna voditi jasno opredeljen sklop političnih prednostnih nalog. Evropejci se po Alemannovem mnenju ne morejo zadovoljiti z nekom, ki so ga voditelji EU sporazumno podprli, ker ni bilo boljšega kandidata.