O županih in županjah v državi menda nimamo najboljšega mnenja. Ne zato, ker bi bili slabi, nesposobni, skorumpirani in kar je še negativnih dodatkov, ki se lepijo tudi na to funkcijo - tudi takšni se seveda najdejo in v zgodovini samostojne države jih ni bilo malo -, pač pa zato, ker jih merimo po "taglavnih". Velika večina tistih, ki jih medijski in drugi radarji ne zaznajo, jih je sposobnih in spodobnih, nekateri in nekatere so odlični. Ki bi dali dušo in telo za svojo občino. Žal na koncu vseeno ostane splošna in generalizirana oznaka "lokalni šerif", kar je seveda sociološki, predvsem pa politični fenomen. Kako ga torej razložiti?
V uvodu smo že namignili, kje se lahko skriva delni odgovor na to zapleteno in kompleksno vprašanje. Kako vrednotiti delo - na primer - županje Rečice ob Savinji Majde Potočnik? Večina ljudstva zanjo ne bi slišala, če je ne bi bil že v njenem prvem mandatu zadel poplavni cunami in se je prebila na sprednje strani in v prve minute medijev. Takšnih neizpostavljenih županj in županov je v množici 212-ih še veliko in večina jih svoj lokalni politični fevd upravlja zgledno in po črki zakona. A od tega do občutka, da si nesporni vladar lokalne skupnosti in da se v ogledalu vidiš v podobi Ludvika XIV., je le tanka rdeča črta.
Nekakšen fenomen seveda mora biti, da se pred takšnimi zrcalci znajdejo prvi možje največjih slovenskih občin, ki si svojemu nazivu dodajo še mestna. Lahko bi govorili in razpredali denimo o nam najbližjem Ludviku in njegovem "tak bo, kak bom jaz reko", ampak nesporno zmago je tokrat odnesel župan (domnevno najlepšega mesta na svetu) Zoran Janković. Ki morda, če bo župan svojo politiko nezelenega prehoda nadaljeval, ne bo več tako lepo in zeleno. V barvi torej, ki zaznamuje glavno mesto.
To, kar je storil Janković, seveda ni zgolj škandal, ampak resen signal, da je vse, tudi najbolj nepredstavljivo, možno
Veličina lokalnih veledam in velemož se ponavadi meri pri drobnih stvareh, ki povedo veliko več, kot je gola statistika - imeli smo toliko in toliko turistov, zasfaltirali smo toliko in toliko cest in zgradili smo toliko in toliko infrastrukture ... Hudič se, pravijo, skriva v podrobnostih. Malih stvareh. In prav te so dokončno razkrinkale ljubljanskega Ludvika. Če se je doslej pri kakšnih spornih zadevah še skrival za lokalnim plaščem - češ, to je stvar mesta - pa se je v aferi Tivoli izkazalo, da je županstvo, skupaj z večino mestnega sveta, dejansko šerifova pisarna. Tista najslabše vrste na Divjem zahodu.
To, da župan brezobzirno lomasti po mestni zakonodaji in jo prilagaja tako, da bodo njegovi magnifični prijatelji zadovoljni in srečni, je škandal, ki ne bi smel ostati brez odziva. Najprej države, saj je oskubil osrednjega varuha narave, Zavod RS za varstvo narave. Če se z državne oblasti ne bo nihče oglasil ali posredoval, je to že lahko znak, da so v tej državi nedotakljivi. Da si tisti zgoraj ne upajo. Se je, mimogrede, že kdo oglasil? Z vlade, ministrstva za javno upravo, za naravne vire in prostor? Jasno in glasno? Ne? Uzurpacija oblasti torej (še naprej) dobiva domovinsko pravico.
To, kar je storil Janković, seveda ni zgolj škandal ali prevlada politike nad stroko, ampak resen signal za Ljubljančanke in Ljubljančane (pa tudi preostalo Slovenijo), da je vse, tudi najbolj nepredstavljivo, možno. Si predstavljate, kaj bi bilo, če bi župan spremenil mestne predpise tako, da bi iz odločanja, ker želi porušiti Tromostovje, izločil Zavod za varstvo kulturne dediščine? Ne? Ko pa si rušitve teh brezveznih treh mostov želijo županovi znani prijatelji! Tako lahko je to. Tako se prestopajo črte, ki se ne bi smele. In temu lahko brez težav rečete tudi korupcija. Ker integriteta je, vsaj v ljubljanskem primeru, že izpuhtela med tivolske travnike in drevesa.
Pod črto je to tudi obupno slab signal za tiste župan(j)e, ki jim je Zoran veliki vzornik. In teh ni tako malo. Ki se s tovrstnim samodrštvom znajo celo identificirati in te poteze ponotranjiti, nato pa še uporabiti. Ker, saj veste, imajo mandat ljudstva. In ker oni najbolje vedo. Ki so nad stroko. Nad mestom. Nad ljudmi. Nad vsem.
In si v zrcalcu že govorijo "Municipalité, c'est moi!" (Občina, to sem jaz!)