(ŠESTI DAN) Ona ve

"Potem ko je v zaključku leta 2022 ob odhodu z domačega političnega prizorišča zapisala, da Gibanje Svoboda ni več njena stranka, je pri potegovanju za vplivno službo v Bruslju pozabila na pretekla ponižanja in brez moralnih zadržkov sprejela Golobovo povabilo za komisarski položaj, kar velja za eno najbolj grotesknih spoznanj političnega preobrata v komisarski farsi," je ta teden v komentarju zapisal Večerov novinar Matej Grošelj.

To je v bistvu skoraj vse, kar je bilo treba ugotoviti in zapisati ob tej sramotni zgodbi. Marta Kos bo po tej svoji vsekakor presenetljivi odločitvi v Bruselj odšla - če ji bo tja seveda dovolila predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen - zaznamovana, oblepljena z etiketo oportunistke (slovensko: preračunljivke, prilagodljivke), političarke, ki je za dokaj ugledno in dobro plačano delovno mesto pripravljena pozabiti na vse, kar ji je gibanje, ki ga je, mimogrede, z velikim pompom zapustila, priredilo v času bitke za predsedniški položaj.

In ne le to. Kako lahko danes, s časovno razdaljo, razumemo veliki spor Kosova - Svoboda, če se tako zlahka zakoplje bojna sekira? Je bil prelom zaigran? Se je iskal izhod za kandidatko, ki ji ni kazalo najbolje in se je v navideznem sporu umaknila, da bi se lahko vrnila, ko bo na obzorju nova pomembna funkcija? Ali pa se lahko teh zoprnih vprašanj znebimo zgolj z ugotovitvijo, da je imel pred letom dni umrli Sašo Hribar povsem prav, ko je dejal, da je slovenska politika izgubila altruizem, ponos, dostojanstvo in poštenje. Najbrž res ni treba iskati teorij zarote in je dovolj, da se sprijaznimo s Hribarjevo ugotovitvijo. Še posebno s tistim delom, ko govori o ponosu in dostojanstvu.

In ne le to. Comeback Kosove lahko brez težav vidimo kot še en dokaz, kako v tej državi podmazano, gladko in učinkovito deluje sistem vrtljivih vrat. Ko se javnosti zazdi, da si zunaj, si v resnici spet notri. Naš človek. Ko se zdi, da so se te znebili ali postavili v zadnjo pisarno, v kateri je le fikus, si znova za veliko mizo. Vse zamere pozabljene, ponos, skupaj s hrbtenico, pospravljen v fascikel pod mizo. Ker, saj veste, gre za funkcije. Saj ne, da bi si jih kdo želel, ah, nikakor ne, ampak jih sprejmeš, zato ker, saj veste, saj razumete, lahko tako veliko daš državi, državljanom, Evropski uniji. Sploh ker se obeta oh in ah komisarski položaj.

In ne le to. Te okoliščine, v katere se je Marta Kos zapletla s komisarskim soglasjem, njene veleposlaniške in tudi gospodarske izkušnje potiskajo v nepomembnost, saj se je kot njena izključna kompetenca zdaj izpostavila tista biološka. Da je ženska. Verjamemo, da vse to - ona ve.

Kot tudi naivno verjamemo, da se premier Golob zdaj vendarle zaveda, da se posli Evropske unije ne urejajo na piknikih, strankarskih veselicah, kjer so vsi srečni in predvsem - veseli. Ker veselje se hitro spremeni v žalost, nemalokrat pa v farso. Prav zares pa verjamemo, da je pod vtisom ljubečih domačih in bruseljskih srečanj s prvo komisarko - ki so že malo spominjala na tista Pahorjeva s Kosorjevo - računal, da bo ob njegovem nasmešku privolila v kandidata, izbranega in najavljenega nekje med lepinjo s čevapčiči in vrčkom piva, čeprav je dala večkrat jasno vedeti, da je prešerno vzdušje eno, njene zahteve pa nekaj povsem drugega. Če se je Kosova s prejetjem funkcije osramotila, se je - sploh zdaj, ko smo za nekaj časa blokirali in odložili sestavljanje evropske vlade - osramotil še predsednik vlade. Temu v strokovnem diplomatskem besednjaku sicer rečemo blamaža.

In ne le to. Če smo Ursuli von der Leyen nasprotovali sklicujoč se na suverenost, potem bi morali igro nadaljevati še bolj suvereno in ji v Bruselj poslati - novega moškega kandidata. Da se ve. Da nismo nepomembni. Šovinizem gor ali dol, resna država mora na diplomatskem parketu dokazati in pokazati, da z njo ni šale. Da ne bo nesporazuma: ne gre za ženske ali moške, gre za to, da se sklicujemo na suverenost, da nam nihče ne more vsiljevati ničesar, česar sami ne želimo in nato - gladko pokleknemo. Kakšno sliko dajemo navzven?

Če se vam je ob prebiranju zapisanega zazdelo, da gre za satiro, da nič nima smisla, da ni rdeče niti in da se iz vsega tega ne da izluščiti nič pametnega, iz česar bi se dala sestaviti kolikor toliko smiselna celota, smo dosegli namen. Dobrodošli v slovenski politiki. "Satirikove tarče so se spustile tako nizko, lestvica vrednot se je potopila v tako močvirje, da tega noben vsaj približno normalen satirik ne more več zrcaliti nazaj," je zapisal Sašo Hribar.