Rok Kajzer
Odraščajoča generacija ne bere časopisa, ne ve, zakaj je pomemben in kakšna je njegova vloga. Tej generaciji je treba na konkretnem primeru pokazati vlogo časopisa z vprašanjem: kaj se zgodi, če ostanemo brez medijev? Tako je v našem intervjuju pred dnevi povedala urednica in novinarka Sonja Merljak Zdovc, ki je svoje poslanstvo našla v krepitvi medijske pismenosti mladih s spletnim časopisom za otroke Časoris. Toda ali je vprašanje, kaj se zgodi, če ostanemo brez medijev, treba zastaviti zgolj odraščajoči generaciji, torej otrokom in mladostnikom? Ali pa je tu vendarle tudi mlada, srednja in že tudi starejša generacija, ki se vse bolj oddaljuje od "dinozavrskih" tiskanih medijev - pa tudi od ostalih tradicionalnih medijev, ki še naprej vztrajajo pri kredibilnem poročanju, razlaganju sveta, analizi premikov v družbi, politiki in gospodarstvu - in ne nazadnje preiskovalnem novinarstvu?
Kje je bil tisti trenutek, ko je večini postalo vseeno, kakšni bodo programi RTV Slovenija, kaj bo s tiskanimi mediji, kako bodo preživeli lokalci? So to povzročila družabna omrežja, ki nudijo hipno zadovoljitev, so to portali, ki ponujajo vsebine brezplačno, je to nesposobnost brati besedila, daljša od nekaj znakov ... Navsezadnje niti ni pomembno, kje je (skoraj) vse šlo k vragu. A kar skrbi, je dejstvo, da je z radarja velike večine državljanov ušlo, kaj pomeni, ko ne postaneš uporabnik kredibilnih in verodostojnih medijev - ali pa si uporabo opustil, ker je "itak vse dosegljivo na omrežjih, in še to brezplačno". Drži. Zdaj pa poskusimo z obratno logiko: kateri kakovostni izdelek v trgovini dobite brezplačno? Nobenega? Ti šment! Za razumevanje, kaj se bo zgodilo, če bi vrata zaprl zadnji kredibilen medij v državi, je in bo potreben širši razmislek.
Tisti, ki vam danes ponujajo brezplačne (lokalne, notranjepolitične, zunanjepolitične, gospodarske ...) novice, teh v veliki večni niso pridelali sami. Bodisi jih je zanje pripravila Slovenska tiskovna agencija (STA) bodisi so jih prepisali iz verodostojnih medijev ali pa jih enostavno nimajo, ker, saj veste, kdo pa bi bral ta dolgčas. Vam pa ti ponujajo, brezplačno, seveda, kakšne spodnje hlačke je imela sinoči na sebi Taylor Swift, kaj je sočnega izjavil Elon Musk, kdo je koga zaklal v Braziliji in kaj se je, pozor, zgodilo po tem, ko je kralj Karel III. vstopil v kočijo ...
To, da se je po zaslugi kredibilnih medijev zadnji hip preprečilo, da bi še eno od državnih ustanov iz Maribora preselili v Ljubljano, da so bile ob poletnih poplavah nemudoma na terenu prekaljene dopisniške ekipe, da izkušeni novinarji razlagajo dogodke v svetu, da se opozarja in piše o korupciji in drugih stranpoteh v politiki, da se pozornost namenja nedopustnim praksam v podjetjih, piše o zadnjih športnih dogodkih ... skratka o vsem, kar bi moralo vsakega državljana še kako zanimati, pa je nekako - samoumevno. Kar zgodi se.
Pa se ne. Za vsako novico, člankom, reportažo, intervjujem, komentarjem in analizo stojijo novinarji, uredniki in drugi ustvarjalci v medijih. Opravljeno je bilo trdo delo, teren, razmisleki, raziskave, vse skupaj pa nemalokrat pospremljeno z grožnjami, pritiski, tožbami. Ustvarjanje dobrih in verodostojnih vsebin stane. Ne samo denarja. Dobre, kakovostne, preverjene in natančne vsebine ne padejo z neba. In niso brezplačne.
Dobre, kakovostne, preverjene in natančne vsebine ne padejo z neba. In niso brezplačne
Besede nemškega luteranskega pastorja Martina Niemöllerja se morda zdijo zlajnane, stokrat prežvečene, toda držijo tudi v našem primeru: "Najprej so prišli po socialiste, pa nisem nič rekel, ker nisem bil socialist. Potem so prišli po sindikaliste in sem molčal, ker nisem bil sindikalist. Potem so prišli po Jude, pa nisem nič rekel, ker nisem bil Jud. Potem so prišli pome in ni bilo nikogar več, ki bi kaj rekel zame." Pastor je po tem, ko je preživel koncentracijska taborišča v nacistični Nemčiji, te svoje besede uporabljal za različne kategorije ljudi; hotel pa je sporočiti, da molk, pasivnost in brezbrižnost vedno vodi v temo. Tudi tisto najbolj grozljivo.
Saj res, kdo bo kaj rekel za vas, zanje, za slehernega državljana, če bodo verodostojni mediji ugašali ali bo njihovo delovanje zelo okrnjeno (kot se, denimo, obeta nacionalni RTV)? Kdo bo razkrival korupcijo? Kdo bo opozarjal, ko bo oblastnike popadla želja, da uvedejo avtokracijo ali celo diktaturo? Kdo bo glas državljanov, ko se bodo ožala polja svobode? Kdo bo terjal odgovore, odgovornost, kdo bo postavljal zrcala? Kdo bo, ne nazadnje, pisal o uspehih v znanosti, šolstvu? Kdo bo razlagal o uspešnih produkcijah, osebnostih v kulturi? Kdo o podplačanih delavcih? Kdo bo analiziral posledice podnebnih sprememb? Kdo bo pisal o tem, kako nujno potrebujemo korenito zdravstveno reformo? In kdo bo poročal o življenju v manjših krajih, društvih, športnih zvezah? Na koga se obrniti, ko bodo dobri mediji izginili in se bodo malemu človeku dogajale krivice? Na portale s klikabilnimi hlačkami Taylor Swift? Na tiktok? Na instagram? Na influencerje? Na facebook kavč komentatorje?
Pri Večeru smo v zadnjih letih večkrat dejali in tudi zapisali, da ne smemo dopustiti, da bi se proti Večeru stemnilo. Dodamo lahko, da se proti nobenemu mediju, ki odgovorno in profesionalno skrbi za zdravje nacije in države, ne bi smelo. Ker od države in njenih kratkovidnih politikov ni pričakovati, da bi se zaved(a)la pomena tovrstnih medijev za demokracijo in družbo, je vse v resnici odvisno predvsem od vas. Berite, kupujte in naročajte kakovostne medije.
V letu 2024 pa sami ustvarite kakšno dobro zgodbo, tudi če bo to zgolj majhen presežek. Brez skrbi, zabeležili ga bomo. Tudi za zgodovino.
