Kdaj bi volitve, so parlamentarne stranke ta teden prijavljale predsedniku republike. Ne, ni bil sestanek o volitvah. Govoriti o volilnem sistemu se je k šefu države hodilo, ko zadev skupnosti še ni nepovratno pljusknilo na ulico. Da bi po zapovedi ustavnega sodišča, da se volitve popravi, postavljanje poslancev dali v roke volivcem s preferenčnim glasom, pa se iskreno ni mislilo nikdar. Tudi za naslednje parlamentarne volitve bodo kandidate (iz)volile strankarske centrale. Koliko protestniških krogov v sredo in petek in vmes bo še do volilne nedelje, je odvisno od datuma volitev. Da krogi bodo in da bo političnemu razredu z vsakim bolj tesno, je jasno. To, česar odposlanci parlamentarnih strank v predsedniški palači, ko je Borut Pahor dve jeseni nazaj skliceval manšetasto uglajena kramljanja o volivcih in izvoljenih, niso vračunali v svoje teorije o političnem obstanku, je, da bo volilno telo prišlo na ulice.
Seznam naslovov države, ki se jim zaupa, je že dolgo kritično skrčen, zdaj smo priča samo finalu. To so grenki plodovi tukajšnjega zlepljanja izvršne in zakonodajne oblasti za dnevnopolitične potrebe ter ne samo političnega, ampak še kako tudi državljanskega omalovaževanja sodne. V tem narobe svetu, ko so za pregovornim slovenskim šankom enkrat vsi sodniki, enkrat epidemiologi, enkrat ..., nihče pa ni razvil odgovornosti za skupnost, kot skoraj poslednji oltar še stoji ustavno sodišče, sploh edini korektor v politični eri odlokov, ki je zakonodajalca, to je parlament, skrčila v okras. Ustavno sodišče, ki popravlja politične odločitve, se jih trudi vračati v razpokane okvirje pravnega reda. Predsednikovo sodišče! Predsednika republike ustava pooblašča, da predlaga ustavne sodnike. Ni pa ga pooblastila za licitiranje do onemoglosti, kot ni parlamentarnih strank, da na pahorjanskih konklavah (enkrat celo v pisarni šefa parlamenta) pogojujejo, koga in kdaj, če sploh, bodo za ustavnega sodnika blagovolile izvoliti. Kar gledamo neprekinjeno že leto in pol (in kolikokrat predtem!) in je bilo razlog za zadnje romanje šefov poslanskih skupin v predsedniško palačo.
Za pregovornim slovenskim šankom se vsi na vse spoznajo. Razen na odgovornost za skupnost
Logično, da predsednikov nabor ne more biti iz kroga v krog le še boljši. Kateri odličnež pa se bo po (levo-desnem, desno-levem, v tem so vsi isti) zradiranju celo največjih pravnih avtoritet še spustil v to "igro", kakor ji rečejo v strankah. In problem je še globlji. V "klenih" slovenskih okoliščinah, ko vsi vse vedo in so za vse poklicani, življenje pa teče po naši-vaši črti, se je tudi (vsakokratnega) predsednika republike opolnomočilo samo na videz: ustavne sodnike predlaga, ne more pa jih zavrniti, nima pravice nepredlaganja, v parlament ne more poslati imen za neizvolitev. Da tudi ustavne sodnike, kot vse ostale, pri nas voli parlament, torej politika, da nato gledajo pod prste politiki, je pa tako ali tako izhodiščni problem, od katerega vsi obračajo oči, in bo ostal tudi po naslednjih volitvah, rednih ali izrednih. In naslednjih in naslednjih.
"Vlada pred državnim zborom? Odloki pred zakonom?" je vil roke predsednik DZ Igor Zorčič pred slovenskimi pravniki v četrtek, na pravniškem letnem zletu v Portorožu, kakor da je na predvolilnem shodu, ne pa šef zakonodajne oblasti. Kaj pa je konkretno naredil? Tudi da se preseka DZ-zavračanje kandidatov za ustavno sodišče. In zavračanje vseh ostalih kandidatov. S figo v žepu je tudi on sestankoval s šefom države o postopkih za US? Molčal na letnih velesrečanjih "štirih predsednikov" o zadevah države? Parlament v primeru sodnikov, če ostanemo pri tem, ignorira svojo ustavno funkcijo, četudi je daleč od idealne? Kaj pa odgovornost poslancev? Kako naj bo po vsem tem Zorčičeva umestna pripomba pred pravniki, da se okrog umika problematične izvolitve sodnikov iz državnega zbora pri nas ne zgodi nič, kaj drugega kot priložnostna enodnevnica?
Ne nazadnje: kje pa je izvir igračkanja z delegiranimi tožilci za evropsko tožilstvo? Seveda v stališču, da tožilstvo ni (pravo)sodna oblast, temveč delegirano vladi.
"V urejeni ustavni demokraciji se politika zaveda, da je delovanje institucij, zlasti najvišjih sodnih, ključno za obstoj pravne države, kar je pomembnejše od strankarskih interesov ter političnih kupčij. Pri nas očitno ni tako," je ustavnopravni strokovnjak dr. Matej Avbelj bobu rekel bob. S svojimi besedami v tem časopisu pa tudi dr. Igor Kaučič. In? Nič! Bob ob steno!
Obiščite spletno stran brez oglasov.
