(ŠESTI DAN) XY

"Samo dve stvari sta neskončni: vesolje in človeška neumnost, ampak za vesolje nisem povsem prepričan."

Albert Einstein

V deželi, kjer imamo že vrsto športnih selektorjev vseh vrst – od nogometa do kolesarstva, raznih šolskih strokovnjakov, od epidemije covida naprej tudi celo vrsto infektologov, smo med olimpijskimi igrami dobili še plejado strokovnjakov s področja genetike, teorije spolov in sociologije obenem. Seveda vsi omenjeni vedno poznajo pravilne odgovore na vsa vprašanja tega sveta, a kaj, ko jih nihče ne vpraša za nasvet. Tako je bila Imane Khelif, alžirska profesionalna boksarka, v zadnjih dneh vse, le ženska ne. Najprej je bila moški, ki se je spremenil v žensko, in tako pretental ves športni svet, potem je bila moški, ki pretepa ženske. Cel desni politični establišment se je šel gonjo, še predsednica države je najprej brezglavo hitro skočila na vlak "ni prav, absolutno ni prav", potem pa hitela popravljati smer. Neki naš nekdaj ugledni športni psiholog, ki je vso svojo strokovno kredibilnost v očeh mnogih sicer zapravil že, ko je tudi on med epidemijo "reševal življenja" in trgoval z maskami ter zato povsem nekritično in slepo podpiral vladajočo politično opcijo, je celo popametoval o začetku konca športa, obenem pa se obregnil v domače napredne politike in feministične organizacije, ki da se oglašajo le ob teptanju pravic žensk na Poljskem, ne pa, ko na očeh svetovne javnosti moški preboksa žensko. Seveda imajo vsi ti "znalci" cel bazen somišljenikov, ki so v teh dneh izlili svoj gnev že ob "pregrešni" otvoritvi pariškega festivala športa, potem pa še ob "političnem in ideološkem posiljevanju" v eni od olimpijskih disciplin.

Da bi se poglobili v dejstva, na primer že v osnove biologije, jim seveda ne pade na pamet. O Imane Khelif praktično nihče ni vedel nič. In pravzaprav še danes ni znanega dovolj, da bi lahko o njenem življenju sodil prav vsak, ki se mu tako zazdi. Ja, njej in tajvanski boksarki je mednarodna boksarska zveza lani prepovedala udeležbo na svetovnem prvenstvu. A pred tremi leti, ko je izpadla v četrtfinalu, je Imane Khelif že tekmovala pod petimi krogi v Tokiu. Alžirska boksarka ni osamljen primer v športu. Atletinja Caster Semenya že leta bije bitko za interspolne osebe, ki imajo v telesu več testosterona. Svoj prav išče tudi na sodiščih.

Dejstvo je, da se športniki za posamezne športe odločajo tudi zaradi svojih predispozicij, zato ni nič nenavadnega, da je Khelif izbrala boks. Pustimo ob strani, da so dežurni vsevedneži ob njenih močnih udarcih popolnoma zanemarili druge vidike športnega uspeha kot le testosteron in mišice. Denimo to, da je potrebnega veliko treninga, predanosti, vztrajnosti in odrekanja. Zgolj genetske predispozicije niso dovolj. Pri vseh bioloških lastnostih je lahko nekdo v prednosti, če ima na primer večje roke pri plavanju ali drugačno, posebno zgradbo mišic za sprint kot nekdo drug. Tudi primere genskih mutacij pri receptorjih za eritropoetin pri posameznih športnikih menda pozna zgodovina. Pa problematiziramo samo eno mutacijo.

O pravilih tekmovanja v posameznih disciplinah za interspolne osebe – mimogrede, na vsakih 20.000 žensk se rodi ena s kromosomom y – bodo že odločili športni strokovnjaki v sodelovanju s športniki. Kar bi nas moralo skrbeti, pa je, kako se v tej naši kalni, zatohli mlaki vedno znova zapodimo v pravice manjšin in v ženske ter njihove maternice, pa naj si gre za odločanje o rojstvu otrok, proteste pred bolnišnicami proti splavu ali za nastope na največjih športnih tekmovanjih. Smo se v teh dneh že kaj pogovarjali o nizozemskem olimpijcu, igralcu odbojke na mivki z imenom Steven van de Velde, ki je bil pred nekaj leti obsojen zaradi posilstva dvanajstletne deklice? Ob pogromu nad Imane Khelif so se družbena omrežja, kjer vsakič znova dosežemo novo dno, tudi tokrat izkazala za krajino dezinformacij. Znova smo dobili ilustracijo tega, kaj nam v svetu bombardiranja z lažnimi in nepreverjenimi vsebinami prinaša zadovoljstvo z nekajsekundnimi novicami v nekaj sto znakih. Bomo končno začeli ceniti pomen kakovostne, preverjene informacije in profesionalnega novinarstva? Četudi je človeška neumnost neskončna, velja kdaj potegniti črto.