Severni medved: Od spiritualnega do planetarnega simbola

Polarni medved, Knut, Ursus maritimus, ikona in podoba podnebnih sprememb in propada planeta. Skozi zgodovino je bil severni medved vse - od spiritualne živali do trofeje lovcev pa maskote najbolj znane gazirane pijače na svetu in do prvega opomnika, da je s pokrovom našega planeta nekaj hudo narobe.

Čeprav se lahko ob pravi svetlobi in kotu gibljejo po robu vidljivosti, so bili severni medvedi od nekdaj netivo za človeško domišljijo, še posebej v časih, ko človek še ni imel poguma ali tehnik, da bi prekomerno pobijal te veličastne živali. Inuiti severne Aljaske, Grenlandije in Kanade so te bele zveri globoko spoštovali - ne nazadnje so verjeli, da so se njihova ljudstva učila loviti tjulnje prav od belih medvedov. Inuitski vrači so pogosto poklicali na pomoč duhove severnih medvedov, in kot je značilno za mnoge spiritualno vplivne živali, je medved pogosto spremenil obliko v človeka. Ko se je človek obdal z belim kožuhom, pa je spet prevzel podobo medveda. Še danes se severni medved pojavlja v raznih spiritualnih razlagah bolj sodobnih šamanov in verovalcev v nadnaravno. Tam naj bi simboliziral enako kot sicer - moč, čistost, nevidnost in sprejemanje.

Presegli hladno vojno

Karkoli že počno v spiritualnem svetu, v tostranstvu se jim je po tem, ko so poleg Inuitov spoznali še Evropejce, godilo precej slabo. Prvi je polarnega medveda opisal Constantine John Phipps leta 1774 v svojem poročilu o ekspediciji proti severnemu tečaju leta 1773. Izbral je znanstveno ime Ursus maritimus, latinsko za "pomorski medved". Inuiti žival imenujejo nanuk. A komercialno izkoriščanje teh živali se je pričelo že prej. Če so Inuiti in ostala starodavna ljudstva uporabili čisto vsak del živali (razen jeter, ki vsebujejo preveč vitamina A), ki so jo ubili najpogumnejši lovci, so v 14. stoletju beli medvedi postali žrtve zaradi krzna. A številke so bile kljub vsemu dolgo nizke, v 18. stoletju naj bi letno pobili od 400 do 500 živali. No, nato se je zgodilo 20. stoletje, ki je pospešilo mehanizacijo lova. Leta 1968 je pod streli z letal, motornih sani, ladij padlo 1250 živali.

Že v sredini 20. stoletja so se pojavile prve skrbi, ali bo ta vrsta preživela tolikšen izlov. Sovjetska zveza je prepovedala ubijanje severnih medvedov že leta 1956, nekaj let kasneje je Kanada uvedla kvote, Norveška pa je popolno prepoved lova izdala leta 1973, ko je mednarodni sporazum o zaščiti severnih medvedov podpisalo vseh pet držav polarnega kroga: Kanada, Norveška, Sovjetska zveza, Danska in ZDA. Sporazum prepoveduje vsakršno streljanje in lov na medvede, deloma dovoljuje lov le tradicionalnim domorodskim lovcem. Sporazum je bil eden redkih mednarodnih dogovorov v času hladne vojne. Biolog Ian Sterling je takrat komentiral: "Več let je bilo ohranjanje polarnih medvedov edina tema na celotni Arktiki, o kateri so se lahko narodi z obeh strani železne zavese dovolj pogovarjali, da so podpisali sporazum. Tolikšna je intenzivnost človeške fascinacije nad tem veličastnim plenilcem, edinim morskim medvedom."

Iz miru v stres

Velikosti in trende populacije polarnih medvedov je sicer težko natančno oceniti, ker zasedajo oddaljena območja, poleg tega ostajajo pri nizki gostoti populacije, še več, niso niti preveč teritorialni, zato je preštevanje severnih medvedov precej zapleteno početje. Poleg tega je terensko delo lahko tudi nevarno za raziskovalce, ti o bližnjih srečanjih neprijetne sorte poročajo kar pogosto.

Od leta 2015 Mednarodna zveza za varstvo narave (IUCN) poroča, da je svetovna populacija polarnih medvedov od 22.000 do 31.000, trenutni trend populacije pa ni znan. Kljub temu so polarni medvedi navedeni kot "ranljivi". Tveganja za polarnega medveda vključujejo podnebne spremembe, onesnaževanje v obliki strupenih onesnaževal, konflikte z ladijskim prometom, iskanje nafte in plina ter interakcije med človekom in medvedom, vključno z možnimi stresi zaradi rekreacijskega opazovanja polarnih medvedov.

Prva izbira za posterje

A na prvem mestu med vsem naštetim so podnebne spremembe. Severni medvedi lovijo tjulnje (ti so njihov glavni vir maščob) z ledenih ploščadi, a ker se ledene plošče talijo vse bolj zgodaj v letu, so se medvedi primorani vse bolj zgodaj zateči na kopno. Tako pa ne pridobijo dovolj zalog maščobe za čas slabega ulova poleti in v zgodnji jeseni. Nezadostna prehrana je tudi razlog za manj podmladka in slabše preživetje mladičev. Poleg prehranskega stresa ima segrevanje še več neugodnih učinkov. Samice z mladiči težje pridejo s kopnega, razdalje, ki jih morajo preplavati od območij s hrano do kopnega, so vse daljše. Posledično se medvedi selijo vedno bolj v notranjost, kar povečuje konflikte z ljudmi, populacije pa upadajo. A iskreno - napovedi niso strašno slabe, mnogi biologi predvidevajo, da se bodo severni medvedi prilagodili na nove razmere, zamenjali dieto in preživeli.

Četudi malo bolj zemeljske in ne tako mistične, bodo karizmatične velike zveri ostale zaščitni znak podnebnih sprememb. Veličastne živali so objektivu prijazen material, in ker živijo na obrobju najbolj jasno vidnih in ogrožajočih posledic podnebnih sprememb, so logična izbira za posterje.