Glorija Lorenci
Tako daleč še nismo, da bi ustanavljali združenja "sovražim veseli december"; predvsem v anglosaksonskem svetu imajo te sorte klubi že dolgo brado. No, če malo prebrskate forume na spletu, postane jasno, da je ljudi, ki pišejo, da bi "najraje prespali december z vsemi prazniki vred in se zbudili sredi januarja", presenetljivo veliko. Posebna zgodba so osamljeni; osamljenost zna med prazniki, ko je "zaukazano" veselje in "srečno", še posebej silovito načeti duše, toda zakaj se čutijo "izpraznjene" tudi mnogi ljudje, ki niso sami?
Andreja Tasič, psihoterapevtka, o tem: "Prazniki, sploh družinski, so ena taka sladko-grenka zadeva. Nadvse se jih veselimo, a ko se približujejo, nas lahko z vsakim dnem, ki je bliže, grabi tesnoba, ki nas stiska v prsih, a je ne znamo poimenovati ... In tako je skorajda pri večini ljudi. Pravzaprav pa bi se morali vprašati, ali se sploh še znamo veseliti ali pa smo podlegli toku, ki nas nosi k temu, da je vse težko, če ne že grozno, vse brez zveze, če ne že kar čisto prazno ... Sladko-grenka zadeva, ker se prav med prazniki večkrat razvijejo konflikti med ljudmi, med katerimi ni pravih odnosov. Odnosov pa se ne da izboljševati z darili."
Vztrajati pri vsebini
Med najpogostejšimi tožbami - tudi tistih, ki celo na sveti predvečer norijo po trgovinah - je, da je postal praznik, ki je v temeljnem sporočilu praznik medsebojnih odnosov, popolnoma potrošniški.
Božični blues
Zanikanje "veselega decembra" je psihiatrom znan pojav. Pri nas se govori o "božičnih depresivnih občutjih", ki so nevrotično-situacijska, v tujini pa je uveljavljen izraz Christmas Blues. Ljudje primerjajo svoja čustva s tem, kar predpostavljajo, da občutijo drugi, in se pogosto počutijo kot outsiderji. Na pojav božičnega bluesa vplivata tudi strah in sram, da zaradi pomanjkanja denarja ne bodo zmogli kupiti dovolj "primernih" daril. Eden pomembnih sprožilcev teh občutij je osamljenost, še posebej pri starejših ljudeh. Tudi pri nas se v decembru poveča število klicev "v sili" na SOS telefonske številke.
V krizni situaciji se znajdejo tudi mladi pari, ki bi radi preživeli praznike v okviru svoje nove družine, na koncu pa morajo slalomirati med obojimi starimi starši. Še toliko težje je pri ločenih parih, katerih otroci imajo tri "garniture" starih staršev, in je treba uskladiti obiske. Mnogi ljudje zapadejo v depresivna občutja zaradi vremena. Človek je namreč tudi simbolno bitje, zato ga dolgotrajna vremenska sivina "zdela" tudi na čustveni ravni. Bolj ko je človek sugestibilen, slabše se bo počutil.
Predvsem pri ženskah pa je sprožilec depresivnih občutij lahko obremenjenost z nakupi daril in živil; vsekakor nosijo pri pripravah na praznično družinsko srečanje večje breme kot moški.
Še malo bolj obremenjeni, še malo bolj nezadovoljni, razdraženi in negotovi in po malem zavistni - idealna tarča za trgovce
Najbližja prijateljica depresije
Izguba stika s samim seboj je kriva, da je tudi osamljenosti, te najbližje prijateljice depresije, vse več, pravi Andreja Tasič. Ne tiste situacijske osamljenosti, pogojene z odsotnostjo ljudi okrog sebe, ko denimo odidejo otroci, ko umre zakonec, ob ločitvah ..., ampak osamljenosti sredi "arene življenja". "Vedno več ljudi ne zmore ali ne zna vzpostaviti odkritega pogovora s samim seboj o tem, kaj je zame najpomembnejše, kaj me teži, kako rešujem težave, kaj postavljam na vrh prioritet? Ne zna niti najti jezika, ki bi opisal, kaj čutim in si dovolim čutiti, kdo sem ... Z vsemi plusi in minusi. Čustva so zato, da jih čutimo, ne da se jim izogibamo, četudi gre za žalost, razočaranje, jezo ... Kaj mi govori telo? Mi govori, da sem v ravnovesju, umirjenosti, ali govori o vznemirjenosti? Ker nekaj drži kot pribito: Če si znotraj sebe osamljen, te nihče ne more narediti manj osamljenega. Če ne vem, kdo sem, je partner idealen krivec za vse, kar se v meni dogaja. Ko si osamljen v sebi, kar je vedno večji problem človeštva, je prepad med tem, kar čutiš, in diktatom veseljaškega in hrupnega decembra, najširši in prinaša največ tesnobe. Ker se v sebi ne počutiš ne praznično, ne srečno, okolici pa prodajaš lažni jaz, kar je naporno."
Triki za večjo prodajo
Da lahko nakupe obdržimo v razumnih mejah, je dobro poznati trike trgovcev, ki vas pripravijo do tega, da zapravite več, kot ste nameravali. O tem je bilo narejenih veliko raziskav.
Najbrž ni večjega trgovskega centra, ki ne bi imel v tem času božične "pravljične dežele" za otroke. Otroci so namreč pomemben odločevalec pri nakupih in jih je torej treba privabiti. Starši se v tem času težko uprejo, ko otrok želi novo igračo, obleko, športni rekvizit ..., čeprav vedo, da tega ne potrebuje. Izračunali so, da starš, ki ga spremlja otrok, porabi za 26 odstotkov več denarja, kot bi ga sicer.
V tem času v trgovinah diši po cimetu in vaniliji; to so vonji, ki spominjajo na toplino in učinkovito zmehčajo trden namen, koliko bomo zapravili. Predvsem vanilija ima velik vpliv na ženske, kažejo raziskave. Tudi božična glasba se v trgovskih centrih ne vrti kar tako, ampak zato, ker smo kupci ob zvokih melodij pripravljeni zapraviti več.
V trgovinah z živili je na dosegu rok največ tistih proizvodov, ki jih ne potrebujete. Predmete, ki prinašajo največ dobička, najdete na policah v višini oči, ravno tako tiste produkte, za katere trgovci želijo, da pritegnejo otroke, postavijo v višino njihovih oči. Najcenejši izdelki nikoli niso tam, kjer jih najlažje opazite. Najpogosteje prodajani so na koncu prodajalne, da morate mimo vseh polic. Ogromni nakupovalni vozički so takšni z namenom: tudi če ste kupili čisto dovolj, se kupljeno v njih tako izgubi, da imate občutek, kako niste skoraj nič kupili.
Pomembno vlogo pri odločanju o nakupu ima tudi svetloba, saj so primerno osvetljeni predmeti videti privlačnejši, kot dejansko so. Dokazano je, da vijolična svetloba spominja na razkošje, zato spodbuja k nakupu, modra pa vliva zaupanje v trgovce.
Zunaj koncepta veselega decembra
Kaj zdaj? "Kar osmišlja življenje, so odnosi," pravi Andreja Tasič. "Pri tem je treba imeti v mislih, da moraš imeti najprej dober odnos sam s seboj, da ga boš lahko imel tudi do partnerja, otrok, staršev, sodelavcev ... Do vseh skratka, ki so v življenju zate pomembni. In te poti do sebe ne more namesto tebe prehoditi nihče drug. Najprej pa so potrebni odločitev, jasna namera in osredotočenost. Potrebna je kar dobra mera kondicije, da se začneš poslušati in graditi odnos s seboj vse do takrat, ko začutiš v sebi umirjenost in pomirjenost z vsem, kar si, tudi s tisto svojo platjo, ki ti ni všeč. Nismo popolna bitja, smo pa celostna: narejeni iz svetlobe in tudi iz teme. Samo takrat, ko izhajaš iz sebe, lahko gradiš svoj osebni razvoj, s tem pa spreminjaš vzorce svojega vedenja, izbir in razmišljanj. Hrepenimo po odnosih, a ni bolj pomembnega odnosa, kot je odnos s seboj. Ker če ne pripadam sebi, ne morem pripadati nikomur drugemu."
Če si znotraj sebe osamljen, te nihče ne more narediti manj osamljenega
