Skok na glavo v prazen bazen

Ni prijeten, še zlasti če se izvaja na dnevni osnovi … Po eni strani bi lahko triletno propagando imperialnih Janševih medijev v tej točki tolmačili kot absolutno zmago in kot dokaz, da je njen rezultat resnično tak, da ljudje množično in brez oklevanja skačejo na glavo v prazen bazen. A bedno izvedene veličastno napovedane množične akcije uličnega protesta v to vnašajo resen dvom. Gre torej za nekaj drugega – ne za izgubljanje nadzora, temveč prav nasprotno, za krepitev nadzora z vodilnega mesta, ki že skoraj trideset let kaže isti vzorec – popolno odsotnost premišljene strategije in slabo prikrito strahopetnost: vodja deluje samo, če ima vse uzde v rokah in varnost zagotovljeno z vseh strani. Vse drugo so zgolj izpadi zlobe. Dobro naučena na tako ravnanje lahko človeška mašinerija stranke preživi le ob gradnji kulta osebnosti, kar zahteva razvijanje lastnosti, potrebnih za tak kult: brezpogojna ponižnost do vodje in oči na peclje do vseh drugih, sposobnost požreti karkoli, povedati in napisati karkoli, popolno brisanje lastne osebnosti in pameti, če obstaja, pa veliko lažja kariera, če sploh obstaja. Da bi tak um preživel, mora nenehno uporabljati stališča in razmišljanja drugih in nato napasti vsak možen vzor, da bi ostal en sam. Govor o vodji je že vrsto let prava hagiografija, uporabljeni "dokazi" pa žalijo tudi najbolj nezainteresirane državljane. Najhuje je, da vsi ti postopki služijo zgolj egu vodje in imajo vse manj politične teže. Ponavljanje trikov, ki so zdaj resnično podobni skakanju na glavo v prazen bazen, ima končno posledice tudi med populacijo pripadnikov kulta osebnosti. Gre za skrajne postopke, ki jih je treba analizirati znotraj trdnega sistema. Če izvzamem vsa svoja osebna in kontekstualna opažanja in se osredotočim samo na oblike diskurza imperialnih medijev, glavnih propagatorjev stranke, se stvar zreducira na dva sistema pravil, pred katerima amaterizem in manipulativnost imperialnih medijev padeta: gramatika in retorika. Gramatika ne označuje le jezikovnih pravil, temveč tudi gramatični sistem v glavi, naučeno sposobnost opažanja analogij, logičnih povezav, kategorij in konec koncev tudi učenja tujih jezikov. Retorika na osnovi gramatike oblikuje razumljiv in prepričljiv govor. Med gramatiko in retoriko pa je še korpus neizogibnega znanja in razumevanja, in to predstavlja najbolj šibko točko propagandnega stroja. Zdelo se mi je torej neobhodno, da naredim neko posebno tipologijo skokov na glavo v prazen bazen, kajti ta, po vsem sodeč terminalna faza propagande, lahko služi kot dober nauk – da se ne bi nikoli ponovilo. Če opazujemo vzorno goebbelsovsko propagando, je pri njej faza skakanja na glavo v prazen bazen nastopila šele v zadnjih mesecih vojne, ko je naklada glavnega strankarskega časopisa in nasploh glavnega časopisa dosegla približno štirinajst milijonov …
Na glavo obrnjen svet: ne samo, da v tem postopku nobeno od izrečenih stališč ali ocen ne drži, temveč je v popolnem nasprotju z realnostjo. V kolumni, v kateri kliče po Marku Antoniju, Lucija Ušaj piše o retoriki. Kot prvo, Mark Antonij, razen imaginarnega (in sijajnega) govora, ki mu ga je v usta položil Shakespeare, in pred tem nekaj antičnih, morda literariziranih citatov (na primer pri Apijanu), nima ohranjenih govorov in se ne uvršča med retorike, katerih besedila poznamo. Poleg neobstoječega vzora govorništva avtorica navaja še, da je Jelinčič boljši govorec od Luke Mesca, da je imel Janša odličen govor in podobno. Vsi, ki so bolj levo usmerjeni, govorijo v primitivizmih, iz zavisti, nimajo intelektualne podlage – vse tisto torej, kar bi se sicer prepoznalo kot govor Jelinčiča in Janše. Neznanje, združeno s sprevračanjem sveta, kjer avtorica najde besede pohvale tudi zase, vodi do tega, da v njeni kolumni ni niti enega stavka, ki bi bil blizu smiselnemu stališču. Vse je to, kar ni.