Žana Vertačnik
Marjan Šarec, Kamničan, ki je v nacionalno politiko prišel prek predsedniških volitev, nato se je podal na državnozborske, mandata s petimi koalicijskimi partnerji in podaljškom Levice ni pripeljal do konca, niti do polovice ne. Manjšinska vlada z več akterji že v osnovi zaradi narave njenega ustroja lahko deluje le, če je povezana, kompaktna in (so)deluje kot tim, se veliko pogovarja, pogaja, išče presečišča interesov in kompromise. A vse to je tokrat umanjkalo. Namesto tega smo nemalokrat gledali spodkopavanja, metanje polen pod noge in bolj ali manj odkrita poniževanja. Krivda je seveda deljena, a Šarec je bil predsednik vlade, zato vladni človek z največjo odgovornostjo.
Premier v odstopu je v pogovoru za tednik Mladina zatrdil, da vlada ni padla zaradi LMŠ, pač pa zaradi premočnih razhajanj med koalicijskimi partnerji. Zavrnil je namige, da bi odšel zato, ker bi mu od znotraj razpadla stranka. Glede finančnega in zdravstvenega ministra Andreja Bertonclja in Aleša Šabedra je poudaril, da nista bila člana stranke in da z njima ni imel nikakršnega spora. Odstopi so po oceni Šarca zgolj priročen izgovor za to, da bi za padec vlade okrivili stranko LMŠ. "To ne drži," je zatrdil.
Šarčev projekt, ki je bil tudi zanj svojevrstni test liderstva, je torej padel po slabem letu in pol. Ko v vladi sedijo sami prekaljeni politični mački, nekateri seveda zase prepričani, da bi premiersko mesto moralo pripadati prav njim, ker da so bistveno bolj usposobljeni, to že v osnovi ne more pomeniti nič obetavnega za političnega novinca. Tako že v izhodišču zastavljeno zahtevno nalogo za politika Šarčeve zgodovine pojasnjuje politični analitik Rok Čakš. "Kaj takšnega bi zmogel politik z dolgoletno kilometrino na izvršilnih funkcijah institucij parlamentarne demokracije, nikakor pa ne politični zelenec zgolj z izkušnjo vodenja srednje velike slovenske občine," je prepričan Čakš.
(Pre)zgodaj je spustil vajeti
Šarec ni zmogel samokritike, mu očitajo politični poznavalci, prelaganje odgovornosti pa je največkrat sledilo seriji političnih afer, ki so spremljale delovanje razglašene vladne zasedbe. Tako je bilo tudi po sestopu s funkcije premierja. Ost očitkov je Šarec uperil v koalicijske partnerje, ki da to v resnici nikoli niso bili. Najbolj očitno je bilo, da predvsem med Šarcem in Alenko Bratušek ni bilo nobene kemije. Šarec ji je celo post festum očital krivdo za odstop "njenega" ministra za evropsko kohezijsko politiko Iztoka Puriča. Ta je odšel tiho, a je ta teden v Odmevih vendarle povedal svojo resnico in dejal, da je njegova nekdanja strankarska šefica "samozadostna, zaverovana vase in v lastni prav ter brez kančka samokritike".
Šarec je nekajkrat izpostavil očitno precej boleče besede nekdanje premierke, ki mu je ob mukotrpnem nabiranju glasov za potrditev Puričeve naslednice, koroške Slovenke Angelike Mlinar, navrgla, naj v primeru, da podpore ne zagotovi, odstopi. Šarec, tako je tedaj rekel, bi si namesto kritike zaželel zahvalo za vložene napore, ki da so vodili do končnega uspeha. Bratuškova (kot nekdanja predsednica vlade) na drugi strani sposobnosti vladanja odhajajočemu predsedniku vlade (nikoli) ni priznavala. Kot nam je pojasnila, si želi(jo) spretnejšega trenerja, ki bo znal usmerjati in voditi igralce. "Če pa trener sredi igre spusti vajeti in razpusti ekipo, ni mogoče pričakovati rezultatov in rešitev za najbolj pereče izzive," se je Alenka Bratušek odzvala v tednu, ko je slovenska politična igra s preračunavanji v ozadju v polnem pogonu.
Da je vlado Šarec razpustil tako zgodaj, ga po oceni dr. Mira Hačka z ljubljanske fakultete za družbene vede uvršča med najmanj uspešne predsednike vlad v primerjavi s preteklimi. To je namreč storil "po manj kot polovici mandata z računico po boljšem volilnem rezultatu predvsem zase, ob popolnem pomanjkanju vsakršnega razumevanja do dosedanjih koalicijskih partnerjev". A Šarec je razloge za razpad koalicije iskal tudi v zunajkoalicijski partnerici Levici, ki ji je očital priložnostno uglašeno glasovanje z Janšo, kdaj se je tudi obregnil ob to, da je najlažje kritizirati z opozicijskih stolčkov, s tem pa se izogniti odgovornosti za vladanje. Veliko mero spoštovanja je sicer v zadnjih intervjujih po odstopu izražal predvsem do vodje Levice Luke Mesca. V zvezi z Levico bo v nadaljevanju zanimivo videti, ali bo Mescu stranko uspelo premakniti iz svoje izvorne protisistemske naravnanosti in skupaj z Matejem T. Vatovcem, ki se je profiliral kot umirjen ubesedovalec strankinih politik, ter morda še nekaterimi poslanci v stranki poiskal dovolj volje za nadgradnjo v delovanju. Več zrelosti, ki so jo občasno rušili infantilni izpadi v parlamentu, denimo z raznimi "oblačilnimi rituali", bi namreč potrebovali za vstop v kakšno levosredinsko vlado in prevzem odgovornosti za izvrševanje politik, ki jih naslavljajo v svojih programskih dokumentih. V nasprotnem primeru pa utegne Levica (p)ostati večna opozicija z imidžem stalne "anomalije" slovenskega parlamentarizma.
Erjavec je bil sprva najzvestejši soborec
A če je Šarec tudi o svojih partnerjih govoril, da so ga podcenjevali, pa tudi njegove ministre, denimo Andreja Bertonclja, iz drugih političnih krogov prihajajo podobne ocene v nasprotni smeri: da je Šarec na partnerje, koalicijske in tudi opozicijske, gledal zviška in deloval mestoma preveč napadalno. Za noben prejeti udarec ni ostajal dolžan, vračal pa jih je tudi po strankarskih ali medijskih linijah. Čakš pravi, da mu ni v prid niti očitek zdaj že bivših koalicijskih partnerjev, ki so omenjali "njegovo koleričnost in nezmožnost povezovanja ekipe". Tovrstne lastnosti so "dodaten oteževalni faktor pri koordiniranju koalicijskih vlad, kjer je potrebna velika mera potrpežljivosti in zmožnost sklepanja kompromisov". Kot pravijo nekateri opazovalci, se je zataknilo že na osnovni ravni komunikacije. Niso se dovolj srečevali, svetla izjema je bilo eno koalicijsko kosilo. Še več, liderji strank včasih niso govorili po tedne, razen morda na sejah vlade, ki so bile kratke, kdaj menda tudi mučne.
Ocene so, da je imel Šarec težnjo, da bi bila "LMŠ zgodba o uspehu", preostale koalicijske partnerje pa je želel vsaj do določene mere oslabiti. Največjega zaveznika naj bi bil na začetku imel v Karlu Erjavcu, z njim naj bi bil imel dovolj manevrskega prostora, ker je bil relativno šibek. Mu je pa Erjavec nato zameril naklonjenost naposled tudi izvoljeni na mesto predsednice stranke Desus Aleksandri Pivec. A kot kaže zdaj, se je Šarčeva ekipa utegnila v svoji oceni, da bodo tako Desus lažje obvladovali, zmotiti. Dnevi po odstopu so pokazali, da poslanska skupina Desusa s svojimi tudi "personalnimi interesi" ni nujno na isti valovni dolžini kot članstvo. Ki je večinsko bolj levo in manj naklonjeno koaliranju s SDS in Janezom Janšo.
Očitki so se v 13. slovenski vladi kdaj hitro spustili na osebno raven in osebnostne lastnosti. Tako tudi Čakš prepoznava poteze nekaterih drugih političnih osebnosti po Šarčevem odstopu. Zlasti iz SD, ki jih je Šarec vsaj navidezno pustil relativno "pri miru", so javno prišle najostrejše kritike, med drugim je poslanec Matjaž Nemec na twitterju komentiral, da "smo dobili drugega Janšo". Čakš ob tem ocenjuje, da je bila to zlasti kritika nekaterih prijemov iz ozadja, "ki sta se jih skupaj posluževala predsednik vlade in njegov tesni sodelavec, uradno svetovalec za nacionalno varnost, Damir Črnčec".
Šarec je v volilni kampanji promoviral opustitev zanj nesprejemljivih starih praks in drug pristop v politiki, ki naj bi jih prinesla nova generacija, nadaljuje sogovornik. "A kmalu se je izkazalo, da so metode kadrovanja, uveljavljanja interesov v ozadju in v odnosu do koalicijskih partnerjev ostale enake, če ne celo za odtenek robustnejše, kot so jih bili vajeni celo v stranki s tolikšno kilometrino, kot so Socialni demokrati," sklene Čakš.
Nemec sicer o Šarcu in njegovi premierski kompetenci izpostavlja, da se je izkazal kot vodja brez občutka za partnerje, celo do najožjih sodelavcev, tudi v lastni ekipi. "Zelo smo pogrešali dialog, željo po soočenju z izzivi in potrebami ljudi, da želje po prodornejšem pozicioniranju Slovenije v mednarodnem prostoru niti ne omenjam. Vtis je, da je bil pomembnejši rezultat javnomnenjskih anket kot družbeni napredek," pa pravi poslanec SD.
Ugoden medijski imidž
Odhajajočemu predsedniku vlade pa Nemec vendarle šteje v dobro, da je znal ohranjati visok nivo zaupanja javnosti v vlado, za kar pravi, da ni nepomembno. "Vlada je ves čas ohranjala relativno visoko zaupanje pri ljudeh, kar je bila ob relativno dobri gospodarski sliki in socialnem miru ena najpomembnejših ugodnih okoliščin. Res pa je, da zunanji vtis ne kaže vedno resnične slike," med drugim komentira. Šarec je z medijskimi nastopi krpal globoke razpoke vladnih odnosov, kot izobraženemu igralcu je bilo povsem jasno, kaj publika rada sliši in na kakšen način.
Haček pa med drugim celo ocenjuje, da smo v kontekstu medijske obravnave tokratnega predsednika vlade bili priča "zgodovinsko največjemu trudu slovenskih medijev, da bi gospoda Šarca prikazali kot uspešnega in sposobnega voditelja". Čakš meni, da je Šarec s "svojimi plastičnimi dovtipi" učinkovito nagovarjal nezainteresiranega državljana, ki političnemu dogajanju prisluhne za le nekaj sekund dnevno. "Zanimivo je, da je bila ta slika nekoliko drugačna kot v primeru njegovega predhodnika Mira Cerarja, ki se je iz uglednega univerzitetnega profesorja v medijih razmeroma hitro prelevil v neodločnega, mencajočega predsednika vlade, ki ne zna sprejemati za državo ključnih odločitev," še primerja Čakš.
Kadrovski bazeni daleč od polnih
Razkol, ki se je zgodil tudi v LMŠ, v političnih krogih odzvanja kot razlog, ki naj bi bil Šarca stisnil v kot in mu ni prepustil druge izbire kot sestopiti s čela vlade. In čeprav Šarec to vztrajno zavrača, ne gre spregledati, da se mu je v času mandata redčila ožja ekipa, tako kabinetna kot ministrska. Haček sicer pravi, da je skrhana LMŠ in neuspeh vodenja (tudi) na čelu lastne stranke še en aspekt, ki močno zaznamuje Šarčev stil delovanja. Gre namreč za drugo najmočnejšo politično stranko, "ki ji kljub uspehu na volitvah ni uspelo izgraditi vsaj solidnega kadrovskega bazena in solidne lokalne mreže", pravi profesor politologije. Opominja, da "najbrž nikoli v zgodovini Slovenije nismo imeli vodilne koalicijske politične stranke, ki bi bila tako šibka, pa naj bo to na kadrovskem področju, poznavanju političnega sistema in javnih politik ali pa na področju komuniciranja s partnerji in politično sorodnimi strankami".
Ta problem vse bolj izpraznjenega kadrovskega bazena je v resnici zadeval celotni peterček. Negativna selekcija, ko je politika odbojna za številne druge ljudi, izbrani pa se kadrujejo onkraj znanja in sposobnosti, pušča posledice. Ne dopušča pa oblikovanja močne ekipe, ki med drugim definira uspešnega predsednika vlade. Velja opomniti, da je LDS imel veliko širši bazen raznorodno profiliranih strokovnjakov, tako tudi Janez Janša v prvem mandatu, v pomembni meri to velja tudi za Boruta Pahorja. In ozkost ekipe, ki ni sposobna parirati izkušenemu uradništvu drugega in tretjega nivoja, zbija možnost kompetentnega oblikovanja in vodenja realnih politik.
Nepolitiki v pubertetniški demokraciji
Če dokončne oblike morebitnih novih koalicij in scenarijev še niso izrisane, pa je na drugi strani po prepričanju analitika Čakša jasno eno. Ko se volivci politiki upirajo tako, da državo potisnejo v roke nepolitikom, in nato pričakujejo boljše rezultate, so v zmoti. Politika je obrt kot vsaka druga in v njej zahteva usposobljene in izkušene ljudi, pravi in sklene: "Rezultat te zmote je še slabši, pa tudi serija predčasnih volitev, ki smo jim v Sloveniji priča v zadnjem desetletju. Morebitne četrte ter ponovno mandatarstvo Šarca ali celo spet kakšnega novejšega 'novega obraza' bo zgolj pokazatelj tega, da pubertetniškega obdobja naše mlade demokracije še nismo preživeli."
