Še posebno v Sloveniji je udeležba nizka in pred petimi leti ni dosegla niti 25 odstotkov volilnega telesa. Toda za politične stranke prerivanje za sedeže v Evropskem parlamentu niti slučajno ni nepomembno. Poleg dobro plačanih služb poslancev in njihovega osebja imajo od tega lahko finančne koristi tudi same stranke, kar najbolj dovršeno izkazuje ena od strank, ki svojim poslancem v lastnih prostorih zaračunava najemnino za poslanske pisarne ali bolje rečeno "davek" na njihove fine službe v Bruslju oziroma Strasbourgu. Ob finančnih motivih ni treba posebej omenjati, da funkcije v evropskih institucijah prinašajo precejšen politični prestiž in nekaj vpliva, ki v politiki vedno šteje. Za to v politični areni ne more nihče biti posebej imun, zato se v strankah kljub nezanimanju javnosti aktivno pripravljajo na evropsko dirko.
Volitve v Evropski parlament se v praktično vseh pogledih razlikujejo od državnozborskih in zaradi pričakovano nizke volilne udeležbe bo tudi kampanja bistveno drugačna. Največ poslanskih stolčkov ne bo zasedla tista stranka, ki bo s svojim programom, z vsebino ali osebnostmi premagala druge, temveč tista, ki bo mobilizirala največji del svojega volilnega telesa. Ob nizki udeležbi je dovolj prepričati čim večji del svoje volilne baze, da si vzame čas za obisk volišča. Zaradi tega razprava pred evropskimi volitvami ne more biti kaj drugega kot ideološka. V tem pogledu so v Janševi SDS brez dvoma favoriti in drznili bi si trditi, da najbolje obvladajo zakonitosti nacionalne volilne tekme za mesto v evropski areni. V tem duhu je treba razumeti tudi njihovo ustavno obtožbo zoper Marjana Šarca.
Največ mest v Evropskem parlamentu ne bo zasedla stranka, ki bo s svojim programom ali osebnostmi premagala druge, temveč tista, ki bo mobilizirala največji del svojega volilnega telesa. Zato razprava v kampanji ne bo mogla biti kaj drugega kot ideološka
