Jasmina Cehnar
Od leta 1960 se je povprečna snežna sezona na tem območju skrajšala za 38 dni, na ekonomsko in ekološko potratne zasneževalne sisteme pa se vse bolj zanaša velika večina tudi visokogorskih smučarskih središč. Zato nekateri že govorijo, da je zaradi segrevanja ozračja in vse manj snežnih padavin smučanje kot gospodarska panoga, ki samo v Alpah pritegne 120 milijonov turistov letno, pred izumrtjem. To je toliko večja grožnja na nizko ležečih predelih, kot sta Mariborsko in Areško Pohorje, kjer je zaradi neizprosnih vremenskih trendov (glej okvir) in drugih težav, ki to smučišče spremljajo od stečaja Športnega centra Pohorje, zagotavljanje konkurenčnega smučanja vse težje in dražje. Kljub temu si pohorski akterji zimski turizem brez belega Pohorja le težko predstavljajo.
Upad števila smučarjev in vrtoglave izgube
Mariborski žičničar Marprom je v lanski zeleni zimi pridelal 223.000 evrov izgube in mislil, da je dosegel dno, a je imel v tej sezoni samo minulega decembra zaradi dvakratnega zasneževanja in manj smučarjev že za pol milijona evrov škode. Minus - žal ne temperaturni, ampak finančni - se po besedah direktorja Bernarda Majheniča nadaljuje z vsakim dnem obratovanja tudi v novem letu. Prejšnji vikend, ko bi moral biti smučarski vrhunec zaradi šolskih počitnic, so obratovali s šest tisoč evrov izgube dnevno. "Še lani, ko je bila slaba sezona, smo imeli čez vikend med počitnicami 70.000 evrov prihodkov, minulo nedeljo pa le 19.000 evrov. 25.000 evrov na dan pa je stroškov," je Majhenič ponazoril, da bo treba katastrofalno sezono, ki je odnesla tudi Zlato lisico, čim prej zaključiti. Smučarjev je bilo letos doslej samo 110.000 ali pol manj kot predlani, ko je bila nazadnje normalna sezona.
Neizprosni klimatski trendi na Pohorju
Tako kot številni znanstveniki tudi Igor Žiberna, geograf s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, vrsto let opozarja, da so globalne podnebne spremembe dejstvo, ki se mu ne moremo izogniti. Tudi ali še zlasti ne zimski smučarski turizem.
Podatki meteorološke postaje Maribor Tabor, ki sicer leži približno 50 metrov nižje od izteka smučarskih prog na Mariborskem Pohorju, a je edina merilna postaja, ki vsaj približno nakazuje na razmere ob vznožju, kaže neusmiljene trende. Povprečna zimska temperatura zadnjih 70 let je -0,2 stopinje Celzija, pri čemer se je to povprečje vsako desetletje zvišalo za 0,4 stopinje. Hkrati upada število ledenih dni. V omenjenem obdobju jih je bilo povprečno 17,5 na leto, vendar je njihovo število vsako desetletje manjše za dober dan in pol. Vse manj je tudi dni s snežnimi padavinami. Pozimi je takih v povprečju 11,4 dneva, vendar je vsako desetletje upad s stopnjo 0,26 dneva. Snežna odeja pa je v povprečju trajala 39,5 dneva, a se tudi ta doba krajša, in sicer s trendom kar 3,46 dneva na deset let. Kot pojasnjuje Žiberna, je število dni s snežno odejo na vrhovih Pohorja seveda višje in k njenemu trajanju pozitivno prispeva, da je pretežni del smučišč na severnih, manj obsevanih pobočjih. Po drugi strani imamo opravka s kar dvema tipoma temperaturnega obrata, ki zmanjšujeta obstoj snežne odeje. "Če se bodo sedanji trendi nadaljevali, se zaradi vedno višjih zimskih temperatur ne bomo mogli več povsem zanesti na to, da bo snežna odeja pozimi omogočala smučarski turizem. To seveda ne pomeni, da snega pri nas ne bo več - nekaj zim po letu 2000 je bilo dokaj snežno bogatih -, bo pa manj zanesljiv. Zaradi tega bodo ranljiva predvsem nižje ležeča smučišča, kar smučarske proge na Mariborskem Pohorju zanesljivo so," o perspektivah govori sogovornik. Pojasnjuje, da se bodo po dokaj zadržanih ocenah minimalne temperature na območju Pohorja do sredine stoletja dvignile za vsaj poldrugo stopinjo Celzija, tem spremembam pa bodo izpostavljena tudi višje ležeča območja, zato lahko upravičeno pričakujemo ne le manj dni s snežno odejo, ampak tudi otežene pogoje za izdelavo umetnega snega. "Tega seveda lahko proizvajamo tudi pri višjih temperaturah, veliko vprašanje pa je, za kakšno ceno. Voda namreč postaja čedalje bolj cenjena dobrina. Smučarska središča v tujini so že pred desetletji zimsko ponudbo prilagodila podnebnim spremembam. Bomo temu zgledu sledili tudi mi ali pa bomo še naprej tiščali glavo v pesek in se delali, kot da podnebnih sprememb ni?"
Samo zraka in dreves ne moremo prodajati
Tudi ponudniki nastanitev svoj dolgoročni obstoj v veliki meri še naprej vežejo na bele strmine. "Trenutno ne vidim, da bi zimo zapolnili z drugimi dejavnostmi, ki niso vezane na sneg. Mali gostinci tudi nimamo denarja, da bi sami razvijali alternativno ponudbo," v pohorsko turistično prihodnost ne prav optimistično zre Maksimilijan Klančnik, vodja Ruške koče in predsednik Društva gostincev Pohorja. Tudi letos jih rešujejo šole v naravi, medtem ko je gostov z vikend paketi in dnevnih gostov bore malo. Je pa sreča, da je slednjih vse več poleti. Celo toliko, da je razmerje med prihodki zime in poletja po Klančnikovih podatkih že pol-pol.
Smučanje mora višje
Na Mariborski razvojni agenciji (MRA), ki projekt vodi, zbirajo informacije za novo strategijo, ki bo pripravljena predvidoma do sredine tega leta. Kakšne bodo vsebine, ki naj bi Pohorje iztrgale iz letargije in popeljale v novo ero pohorskega turizma, in kakšna je vizija za smučanje, tako še ni začrtano. Vendar Uroš Rozman, direktor MRA, pravi, da se bo treba sprijazniti, da bo manj snega, in zato razmišljati o prestavitvi smučišča višje, med Areh in Bellevue, kjer bi bilo sicer treba urediti umetno zasneževanje in tudi posodobiti žičnice. Prav tako premisliti o postavitvi vmesne postaje gondole, saj bi ta ne le omogočila uporabo stare proge Fis, ampak bi predvsem dala pospešek razvoju kolesarstva. Pod črto pa se osredotočiti na celoletni turizem, ki bo investiral primarno v letno sezono. "Treba bo povezati vsa tri velika smučarska središča na Pohorju z manjšimi in začeti razmišljati enodestinacijsko, torej o Pohorju kot celoti 365 dni. Turista bomo lahko dalj časa zadržali le, če se bo ponudba Rogle, Kop, Mariborskega Pohorja in drugih centrov dopolnjevala," je prepričan Rozman. Primarni cilj so po njegovem dobra infrastruktura, povezane in urejene pešpoti in kolesarske povezave, skupni produkti in promocija. "Tako bomo lahko dvignili renome in prepoznavnost tega območja ter s tem privabljali dobre investitorje, ki bodo zgradili velnese, nove prenočitvene in kulinarične objekte ..."
Digitalni detoks, apiterapija, velnes v naravi ...
V pripravo nove strategije je vpeta tudi Tanja Lešnik Štuhec z mariborske fakultete za turizem. Za Pohorje je spisala kar nekaj turističnih dokumentov, ki bodo pri pripravi novih načrtov gotovo upoštevani. Kot pojasnjuje, nekatere pretekle strategije na mariborski del Pohorja umeščajo tipične in trendovske produkte novodobne zelene destinacije. "Denimo digitalni detoks, apiterapije, velnes v naravi, predvsem pa lokalno dobaviteljsko verigo. Na Arehu pa je ena od strategij iz povojnih časov postavila klimatski sanatorij," je o možnih usmeritvah govorila Lešnik Štuhčeva. "Treba se je odločiti, kaj sploh želimo. Ali želimo nizkostroškovne pakete smučanja ali želimo nasloviti ciljne skupine turistov, ki so pripravljene dati več za posebna doživetja. Pohorje se mora pozicionirati in reči: Rogla kliče družine, mariborski del pelje malo bolj prestižno zgodbo, Kope vabijo svoje ciljne skupine turistov, enako Trije kralji. Ko imamo uvid iz ptičje perspektive, povezani ponudniki lahko oblikujejo celovita doživetja za prav tiste skupine turistov, ki jih želijo," je razložila. Da morata temu slediti infrastruktura in promocija, pa je dodala direktorica Zavoda za turizem Maribor - Pohorje Doris Urbančič Windisch: "Če imamo le eno od teh treh točk, nismo naredili nič."
"Imam občutek, da vsi še niso pripravljeni na te spremembe. V naslednjih mesecih bo treba še koga prepričati, da zime počasi odhajajo in da bo treba razmišljati predvsem o poletnem turizmu," opaža Rozman.
Razdejanje po stečaju Športnega centra Pohorje še kar ni “pospravljeno”
Spoprijemanje z razdejanjem
"Že 30 let poslušam, kaj vse bi morali napraviti. Že štiri občine se težko dogovorijo, kaj šele 20," dvomi Klančnik, zaskrbljen, da pri njih v zvezi z novo strategijo ni bilo še nikogar. Rozman pravi, da se v prvi fazi dogovarjajo z občinami, nato bodo šli tudi do drugih. "Če se ponudniki s strategijo ne bodo poistovetili, ne bomo imeli rezultata," se zaveda vodja MRA. Lešnik Štuhčeva pa poudarja, da je pri postavljanju kolektivnih blagovnih znamk v ruralnih destinacijah in zavarovanih območjih "potrebnih vsaj pet let, da se deležniki sprostijo, si med seboj dovolj zaupajo in delijo tiho znanje, ki je največje bogastvo, ki ga imajo. Dokler niso celovito vodeni din ne vidijo skupne vizije, skupnih ciljev in udeležbe pri sredstvih skupnih razvojnih zgodb, tako dolgo ne vidijo interesa."
Že 30 let poslušam, kaj vse bi morali narediti
