Ob tej priložnosti je nastala prava mala, žanrska karikaturna in fotografska šola; v kombinaciji s teksti, ob katerih zajočeš. Lahko celo zavre kri v žilah, v zgražanju nad vsemi, ki ne premorejo kančka sočutja do nemočnih bitij. Ironično tudi nad tistimi, ki jih bomo kdaj kasneje medijsko razcefrali, ko bodo sami storili pogrom nad kakšnim pasjim tovarišem ali pa spotoma raztrgali roko sosedovemu najstniku. A z njimi in z njihovimi lastniki se bomo ukvarjali, ko se bo masaker zgodil - in predvidevam, da bo v hipu boj proti pirotehniki poniknil.
Odprle pa se bodo glodajoče dileme in razglabljanja o prištevnosti lastnikov in usodni podobnosti med njihovim značajem in njega vplivom na pasjega, ki bo bržčas razglašen za nesporen mavčni odlitek gospodarjeve duše. Imeli smo se priložnost nagledati odtrganih prstov, razcefranih dlani, potokov krvi, votlih očesnih votlin, ožganin vseh stopenj - otrok, mladostnikov, koma pijanih kmetov, delavcev, javnih uslužbencev, intelektualcev, tistih, ki so počeli nespametne reči ali bili njihova naključna žrtev. Vietnam v malem. Če bi mediji ne imeli pregovornega čuta za moralo in bi objavljali vse te nesrečnike necenzurirano, ne kot torzo ali pa z zamegljenimi obrazi, bi pričakoval, da se mi bodo v smrtnih mukah prikazali junaki kakšnega hollywoodskega spektakla. Ne vem, recimo trpeči vojak Ryan.
Prav nič ni potemtakem čudno, da so se hkrati s temi pozivi, prizori, pojavile tudi peticije, ki naj bi uporabo pirotehnike prepovedale. Glede na vse nevšečnosti, ki jih prinaša, je seveda povsem logično, da stvar kar kliče po peticiji. Bolj ko se je bližal tisti odrejeni termin, ko je bilo dovoljeno pokati in - kot nekateri pravijo - svetlobno onesnaževati nebo, več sporočil o smotrni uporabi pirotehnike je zaokrožilo. V nekem določenem trenutku, kaj vem, tam okoli božiča, se mi je zazdelo, da je z mano nekaj hudo narobe.
Še zmeraj namreč nisem podpisal peticije, ki je pričela prevladovati med poslano pošto, nad preostalimi anatomskimi raztrganinami in fotografijami preplašenih hišnih ljubljenčkov. Če odmislim abotnost v zvezi s tem, da je dovoljeno omejeno časovno obdobje za uporabo pirotehnike, v katerem je očitno dovoljeno, da kakšno čivavo zadene kap, prej in kasneje pa ne, me je dodatno zmedlo tudi to, kako zelo sem s količino prejetih prošenj za peticijo postajal otopel. Zmeraj bolj mi je postajalo jasno, da je očitno ne bom podpisal. Občutek je bil identičen tistemu, ko ti na volitvah ponudijo kandidate, ki jih poznaš podrobneje. Za polovico od njih na primer veš, da so notorične barabe. Druga polovica pa je neproporcionalno razdeljena med strašno neumne karieriste, ki kandidirajo na predlog enega od družinskih članov, drugi, nekoliko manj domačijski, ki so običajno iz kakšnih poslovnih vod, pa na predlog tistih, s katerimi naj bi v bodoče skupaj kšeftali, če ne še kaj drugega.
Lažje bi bilo izbrati način, kako te bodo fentali nekje v Teksasu, kot voliti koga od njih. Občasno je podobno tudi s peticijami, čeprav se mi nekako dozdeva, da je s peticijami manj težav. Malo manevrskega prostora, izbire. Vsaj meni se je zmeraj dozdevalo, da je pri peticiji mogoč en sam odgovor. Pritrdilen, kajpada. Da, podpiram stvar, za katero se peticija zavzema. Človek se povsem upravičeno vpraša, kdo pa je ta, ki ne bi podpisal tako neizpodbitno dobrohotne peticije, kot je ta, proti pirotehniki? Ali pa, kdo ne bo podpisal peticije, ki se zavzema za to, da bi nas ne okradli pri nekem železniškem tiru, pri gradnji kakšnih energetskih objektov ali pa proti zakolu kitov, slonov, tigrov zgolj zato, da jim izdrejo kakšen okel ali pa zob? In da se že preneha posek amazonskega pragozda? Vsi smo za. Tako kot smo bili v socializmu, da se podpre samoprispevek za vodovod na odročnih legah Kozjanskega. Čeprav, roko na srce, bi se danes v primeru, da bi se morali odločiti o omenjenem samoprispevku, mnogi odločili, da Kozjanci lahko živijo tudi brez vode. Kar glede na vse šank zgodbe o šmarnici niti ni daleč od resnice. No, seveda je povsem jasno, da očitno ni čisto tako, kot bi zdrava pamet velevala. Že po definiciji je peticija neka pobuda, ki jo plebejci naslavljajo patricijem, da bi se spremenilo nekaj, kar očitno ni povsem normalno ali pravično, smiselno in kar je še podobne narave.
A v vrvežu prednovoletnega razpoloženja sem podpis prelagal iz minute v minuto, iz ure v uro in na koncu vse skupaj - nič. Silvester se je bližal, nebo je zablestelo, zemlja se je tresla. Veterinarska urgenca se je spremenila v klavnico čivav, mestne urgence so zaživele s pohabljenimi na pirotehniških frontah. Dr. House v živo. Bum, srečno, 1. januar. In potem tisto zatišje po bitki, štejemo mrtve, ranjene, pohabljene, tiste z vietnamskim sindromom. Na družbenih medijih zatišje. Slovenija se trezni. Upokojenci iz okolice našega bloka vodijo preživele domače ljubljence zalivat drevesa in korita za rože. Verdunska veduta. Preživeli so apokalipso. Na družbenih medijih zatišje. Vonj bitke se človeku zajeda v nosnice, dušo. Na družbenih medijih zatišje. Na nacionalnih medijih posnetki izbruhov veselja na Velikonočnem otoku in spotoma v vseh večjih mestih od vzhoda proti zahodu, ki so uvod za veliki pok na Times Squareu. Padlim čivavam navkljub. Na družbenih medijih zatišje.
Kdo ne bo podpisal peticije, ki se zavzema za to, da bi nas ne okradli pri nekem železniškem tiru, pri gradnji kakšnih energetskih objektov ali pa proti zakolu kitov, slonov, tigrov?
