In da sta, tudi to sta vedela, zavezana k sprejetju rešitve, ki se je vedno in ponavljajoče se kazala kot nerešljiva. Odločitve o Kosovu. In oba sta bila prepričana, da znata. Le način rešitve ključnega državnega problema sta iskala drugače. Če je predsednik vlade Zoran Đinđić leta 2003 razumel, da potrebuje soglasje vplivnega dela opozicije, je predsednik države Aleksandar Vučić leta 2018, ob začetku protestov proti njegovi oblasti, zgolj sporočal, da se ne bo pogajal s svojimi nasprotniki. To je bila prva razlika. Druga je bila usodnejša. Če so Đinđića prepričevali, da vprašanja državnosti Kosova še dolgo ne bo na dnevnem redu, je Vučić toliko let kasneje vedel, da se vprašanju statusa Kosova ne bo mogel izogniti. Da bo prav on tisti, ki bo odločitev podpisal. Tako moramo razumeti njegov politično zavezujoči nastop drugega januarskega dne letošnjega leta. Vučić je državljanom in državljankam Srbije sporočil resnico - prav tako je rekel -, ki je ne želi nihče slišati. Da na Kosovu ni vse srbsko in tudi ne vse albansko ter da je zato treba najti kompromis. In da vsi oni, ki tega nočejo razumeti, lahko pripeljejo Srbijo v največjo tragedijo, iz katere lahko izide bolj poražena kot kadarkoli. Pravzaprav je o tem govoril že poleti 2017. Takrat je napovedal svojevrsten notranji dialog o Kosovu in tudi takrat takoj povedal, da gre za najpomembnejšo odločitev o bodočnosti Srbije. Temu je sledil ključni del njegovega nastopa, ki je begal in delal težave tujim političnim in finančnim analitikom. Vučićeva ocena, da rešitev tako pomembnega spora ni v srbskih mitih in spopadih niti v negiranju srbskih državnih in nacionalnih interesov. Da ima Srbija dve možnosti, ali političnega in ekonomskega razvoja države ter odprtih vrat Evropske unije ali konflikta in junačenja do prve bitke, ki se je nihče ne bo želel udeležiti. Vučić je povedal, da želi razrešiti, zopet ga citiram, kosovski vozel.
Iskanje notranjega državnega soglasja
