Ko se je Ilka med prvo svetovno vojno na redkem brezskrbnem izletu v okolici Trsta, kjer je živela z možem in hčerama, nekoliko preveč razživela in začela oponašati sovo ter se je ujeda na grozo prijateljice, ki je spremljala par, odločno odzvala prepričljivemu človeškemu skovikanju, je Ilkino igrivost grobo utišal soprog: "Ubogala sem ga, kakor vedno, da ga ne bi razburila. Vedno sem delala po njegovih željah. Pa ne morda iz strahu ali iz zastarelega predsodka, da bodi žena možu pokorna. Ne! Dobro sem vedela, da izvira njegova oblastnost le iz ljubosumnega varovanja njegove namišljene moške avtoritete. /…/ Bodi pametnejša, sem se vedno svarila, žena mora biti pametnejša od moža! Toda v mojem srcu se je počasi nabiral boleč prezir in jasno spoznanje: močnejši ni tisti, ki z besedami prevladuje, močnejši je tisti, ki zna o pravem času stisniti zobe in utihniti, tudi kadar ve, da ima prav. Prepirala se nisem z njim nikoli."
O občutkih razklanosti med družbeno zapovedano vlogo ženske in lastnim jasno izraženim zavedanjem o človeškem dostojanstvu ter svobodni volji, ki jih je v njej sprožalo vedenje moža, ni govorila z nikomer, kmalu pa za to tudi ni bilo potrebe, saj je takoj po vojni ovdovela ter se je v nadaljnjem življenju bolj ali manj zavezala samskosti. Španski gripi, ki je po koncu prve svetovne vojne dodatno zdesetkala prebivalstvo Evrope, se je Ilka Vašte po dolgem in mučnem prebolevanju izvila iz krempljev, a je bolezen pokosila moža, starejši hčeri s prelepim in med svetovnima vojnama v jugoslovanskem prostoru razširjenim imenom Sava, pa je v kombinaciji z meningitisom pustila trajno prizadetost. Pisateljica, ki je leta 1937 izdala še zmeraj nepresežen roman o Francetu Prešernu - pa se urednik četrtega ponatisa knjige leta 1965 kljub temu ni mogel upreti skušnjavi pokroviteljsko pospremiti ga z besedami, da je napisan "skladno z ustvarjalno zmogljivostjo" avtorice -, je začetek naslednje svetovne morije dočakala v Ljubljani, kjer je družino preživljala kot učiteljica. Mlajša hči Zlata je med drugo svetovno vojno kot aktivistka Osvobodilne fronte živela v ilegali, medtem ko je Ilka skrbela za njeno hčer, vnukinjo Velenco in z vsakim dnem težavnejšo ter sebi in okolici nevarno Savo.
Vztrajno in osebnostno močno Ilko Vašte, ki se ji je tako kot vsem sodobnikom obeh svetovnih vojn osebno življenje silovito pomešalo v vrtinec intenzivne evropske politične in vojaške dinamike, je trdo zadelo nepričakovano srečanje z markantnim starcem, slovenskim in jugoslovanskim politikom Ivanom Hribarjem na dan, ko so Ljubljano zasedli italijanski fašisti. Hribar je bil ljubljanski župan v letih popotresne obnove konec 19. stoletja, njegov ugled je ostajal neskaljen tudi po prehodu v jugoslovansko državo. Šlo je le za sekunde in minute človeške bližine, ki so Ilkino notranjost sprva strahovito pretresle, nato pa odrešilno prikovale k tlom in ji ponovno organizirale neznosno miselno zmedo v dneh, ko je tekla vzpostavitev okupacijskega režima. Zagledala ga je takoj, ko je pri Zvezdi vstopila v tramvaj, katerega gneča je njuno bližino skrčila na pičel korak razdalje. Popolnoma jo je šokiral mehak smehljaj na njegovih ustih in v velikih modrih očeh. Kako more tako brezskrbno sedeti na trdi tramvajski klopi, si je mislila, medtem ko so ji silile solze v oči, saj je vendar okupirana Ljubljana: "Devetdesetletni bivši narodni voditelj nasproti mene pa se je neprestano smehljal!!!"
In jo gledal in gledal. Umikala je solzne oči in se spraševala, ali jo je spoznal, je morebiti prebral njen roman o Prešernu … Nato se ji je zazdelo, da želi po starčevsko pobožati in pomiriti njen obup, domišljala si je, da častitljiva pojava nasproti nje ve, zakaj joče; da tudi on v njenih solzah vidi kri in žrtve, ki bodo morale priti, da bi lahko ponovno zadihala svoboda. A Hribar ni rekel ničesar, pač pa se je smehljal vse dotlej, dokler se ni pred pošto njun "nemi razgovor z očmi" zaključil. Ilka Vašte je prestopila na voz za Šiško, Ivan Hribar se je odpeljal naprej, že naslednje jutro je bilo jasno, da v objem smrti.
Skupaj z novico o dramatičnem samomoru Ivana Hribarja je bila za Ilko Vašte razrešena enigma njegovega nežno smehljajočega se obraza v tramvaju, ki ga je opisala v spominih Podobe iz mojega življenja. Novica, ki je na Ljubljančane delovala kot injekcija adrenalina, je razorožila tudi Ilkino jezo prejšnjega dne, ki jo je sprožala na videz nedolžna, v svojem bistvu pa tako izzivalna drža politika. Mahoma jo je prešinilo, da na obrazu "velikega vseslovanskega bojevnika" v tramvaju ni igrala brezbrižnost, temveč spokojnost, kakršna leže na človeka, ki je našel rešitev zase in za okolico ter se je spoprijateljil s smrtjo. Ponižan zaradi povabila italijanskih oblasti, da prevzame županovanje največjega slovenskega mesta in s tem potrdi legitimnost okupacije, je Hribar 18. aprila 1941, ovit v slovensko zastavo, omahnil v Ljubljanico, potem ko se je ustrelil z revolverjem. V poslovilnem pismu, ki ga je zapustil ženi, je domoljub z verzi iz Prešernovega Krsta pri Savici pojasnil, da je zanj bolj sprejemljivo umreti kot živeti v sužnosti.
Skupaj z novico o dramatičnem samomoru Ivana Hribarja je bila za Ilko Vašte razrešena enigma njegovega nežno smehljajočega se obraza v tramvaju
