Šrilanka, otok solza, kjer mir nikoli ni dolgo trajal

Šrilanka ima obliko solze, zato so otok, ki leži tik ob konici indijske podceline, že zdavnaj poimenovali solza Indije. Kot da bi slutili, kako pogosto bodo v tem tropskem paradižu, ki je priljubljen tudi med slovenskimi počitnikarji in popotniki, tekle solze. Medrasne in medverske razprtije otok pretresajo že stoletja, v zadnjem času je država trpela v kar 26 let trajajoči državljanski vojni. Vmes je leta 2004 tudi njene obale preplavil cunami in odnesel več desettisoč življenj. Po koncu vojne leta 2009 se je država gospodarsko nekako postavila na noge, a miru ni in ni bilo. In potem so na velikonočno nedeljo udarili še teroristi. V Šrilanki spet tečejo solze ...

Kolonializem in domača nasprotja

Otoška država v Indijskem oceanu, ki leži le dobrih 50 kilometrov vzhodno od konice indijske podceline, je bila naseljena že v pradavnini, ko je bila verjetno s pasom kopnega povezana z Indijo. Arheologi so v šrilanških jamah našli ostanke anatomsko modernih ljudi, ki so jih imenovali Balangodski človek (Homo sapiens balangodensis), in druge predmete, ki dokazujejo, da so se ti prebivalci ukvarjali s kmetijstvom in imeli udomačene pse. Današnji večinski prebivalci te otoške države, indoarijski Singalci, so se na otok iz severne Indije priselili pet stoletij pred našim štetjem. Kmalu so prevzeli budizem, verjamejo, da so "izbrani narod", ki mora varovati in ohranjati budizem. Tamilci, ki so dravidianskega rodu in hindujske veroizpovedi, so kot trgovci iz južne Indije prišli 200 let kasneje in naselili severni in vzhodni del otroka. Kraljestvo z imenom Lanka je v pisnih virih prvič omenjeno v indijskem epu Ramajana.
Razprtije med ljudstvoma so se začele že v 5. in 6. stoletju, dokončno pa ju je razdelil kolonializem. Na otok so kot prvi Evropejci, ki so prinesli krščanstvo in tudi islam, prišli Portugalci, za njimi Nizozemci, leta 1796 pa so na otok, ki so ga imenovali Cejlon, prišli Britanci. Do leta 1815 je bil otok v celoti pod britansko oblastjo, zadnji domači monarh, Sri Vikrama Rajasinha, je bil izgnan v Indijo.
Pod Britanci je Cejlon sredi 19. stoletja doživel gospodarski preporod. Ključna novost so bile plantaže kave, čaja, kavčuka in kokosa, za potrebe razvijajočega se gospodarstva so začeli graditi ceste, železnice in pristanišča. Kot delovna sila so se na otok začeli priseljevati Tamilci iz Indije, ki jih še danes ločujejo od prvotnih, "šrilanških" Tamilcev, čeprav so oboji hindujske vere. Angleški kolonizatorji pa so nasprotno podpirali razcvet budizma, med budističnimi Singalci se je oblikovala tudi nova cejlonska elita.

Prevlada Singalcev in budizma

Med današnjimi 21,7 milijona prebivalcev Šrilanke je skoraj tri četrtine Singalcev, ki so budisti in govorijo singalski jezik. Tamilcev hindujske vere je dobra desetina, ti govorijo svoj jezik, tamilščino. Nekaj manj kot deset odstotkov je muslimanov oz. šrilanških Mavrov, ti so predvsem potomci arabskih trgovcev, ki so na otok začeli prihajati v 8. stoletju. Okoli sedem odstotkov prebivalcev je kristjanov, večina katolikov.
Leta 1948 je Cejlon postal neodvisen, zapleti pa so se začeli po volitvah leta 1956, ko je zmagala Stranka svobode premiera Solomona Bandaranaikeja, ki se je razglasil za branilca singalske kulture. Ko je predstavil kontroverzni zakon o singalskem jeziku kot edinem uradnem jeziku vlade, se je tamilska skupnost zbala za obstoj svojega jezika in kulture. Bandaranaikeja je leta 1959 umoril ekstremistični budistični menih, na čelu vlade ga je leta 1960 nasledila njegova vdova Sirimavo Bandaranaike, ki je nadaljevala singalsko prevlado v državi, mednarodno pa se je naslonila na Sovjetsko zvezo in Kitajsko ter spodbujala politiko neuvrščenosti.

Vzpon tamilskih tigrov in državljanska vojna

Tamilska manjšina, ki se je čutila vse bolj zapostavljeno in ogroženo, je začela zahtevati ustanovitev neodvisne tamilske države z imenom Ealam. Ustanovljena je bila tudi skupina Osvobodilni tigri Tamilskega Ealama (LTTE), na kratko imenovana tamilski tigri. Etnični konflikti so leta 1983 prerasli v državljansko vojno. Neposredni povod zanjo je bil napad tamilskih tigrov na vojaško patruljo v Džafni, temu je sledil silovit odziv večinskega singalskega prebivalstva, ki se je zneslo nad tamilsko manjšino po vsem otoku. V "črnem juliju" so singalske tolpe pobijale in ropale tamilske domove, podjetja in trgovine. Po uradnih podatkih je bilo ubitih 387 ljudi, 90 tisoč jih je bilo pregnanih z domov. Singalska prevlada se je še utrdila, parlament je sprejel zakon o prepovedi vseh odcepitvenih gibanj, uradnikom so grozile hude kazni, če niso prisegli zvestobe unitarni - singalski Šrilanki. Tamilski tigri so začeli napadati vojaške in civilne cilje po vsej državi. Boji so se še zaostrili v začetku 90. let, ko so se tamilski tigri začeli znašati tudi nad muslimani. Leta 1991 so bili vpleteni v atentat na indijskega premiera Radživa Gandhija, leta 1993 so ubili šrilanškega predsednika Premadaso.
Vsi poskusi sprave so bili neuspešni. Po posredovanju Norveške je leta 2002 sicer prišlo do premirja, a so čas "miru" tamilski tigri izkoristili za novačenje in urjenje novih bojevnikov, posodobili so vojaško opremo in kopičili orožje. Kršitve premirja so se vrstile, nasilje pa se je po letu 2004, ko je tudi Šrilanko prizadel uničujoč cunami, na otoku je umrlo več 35 tisoč ljudi, še zaostrilo, tudi zaradi sporov pri razdeljevanju mednarodne pomoči.

Sprta predsednik in premier

V letih po vojni so si oblasti prizadevale za ekonomsko in infrastrukturno obnovo države, pogosto s kitajskimi posojili. Šrilanka je postala eno najhitreje rastočih gospodarstev na svetu in priljubljena turistična destinacija. Glavne gospodarske panoge so turizem, izvoz čaja in začimb, proizvodnja oblačil, riža in drugih kmetijskih proizvodov.