Šuljo je kupo eno. Luga je nabavo za oba brata od punce. Emkej jih je vzel šest. "V bistvu smo si, pubeci, če se tak' preštejemo, sami razprodali Udarnik?" Puno bo. Puno puno. Po treh letih pavze taki naval, da so jih guncali, da bi jutri naredili še en špil. Nak. Naj bo te en, pa ta vreji. "Saj razumem one, ki so ostali brez karte," se je zdela situacija povsem logična Snikiju, "ker niti sam ne bi padel na foro, daj nabavi takoj. Če sn Kruje poslušal tolko časa, bom pa valjda prišel nekak not. Ker sem fan! Jaz sem največji fan Tekocheega Kruja, bom karto že dobo. E, boš ti ja ..." Ja, še njih je trofilo.
Dobili smo se na drugo decembrsko soboto. V GT22, kakopak. Priji med šesto in deseto. Sem prišo ob šestih. Mito je zagreto rihtal štrom, Šuljo je sedel za računalnikom, ležerni Luga in razpoloženi Sniki za mizo, Emkej pa na kavču. Stash je bil pa na Dunaju. Ampak pride, ne skrbite. Sicer pa, kot so v štiklu Izolacija sami zinili: slovenski rap je Avstrija, zato pa Gersh parta nima.
Štala v glavi
Tekochee Kru nikoli ni bil (samo) band. Eh. Stanje, vonj, žeja duha. Furanje mesta. Flomaster na radiatorju, miti, štosi, fore neke urbane generacije. Pa delo v tiskarni, na šihtu. Pa zakaj včeraj krog, danes sok. Pa kdo je glavni. Pa pekinška raca chop suey, jaz sn lačen si ti tui. Pa propadli šampioni. Pa brisala je prah. Pa prevozi, se vozim, se vozim. Pa Veronika.
"Da nam je uspelo razprodati Udarnik, je zasluga ljudi, ki še vedno podpirajo našo glasbo skozi kanale, ki jih mi sploh ne spremljamo." Vsi so prikimali tej izjavi. Hm, kakšni kanali? "Veš, kaki?" so zasijale oči Snikiju, "smučarski trenerji! Desetletni pubec namreč pozna vse naše komade, še one, kaj smo jih mi pozabili. Sem malega vprašal, ki si to ču, pa mi reče, da je za nas ču od trenera." Saj zato gre. Obenem še mladi, po drugem pa ... Zreli. Ali kot rečejo sami: "Očitno smo ustno izročilo in to je v Mariboru najboljše."
Nocojšnji nastop je uradno zapakiran kot slavljenje petnajstletnice od izida prve plošče Štala v glavi. Čeprav Šuljo ni bil ziher, če bo iz prve od treh plošč sploh kakšen štikl prišel v repertoar. Zabrisati smo se želeli v intervju, pa je Mito ves čas na glas gruntal, kako zrihrati štrom. "Mitoooo, intervju snemamo!" je poskusil najprej Luga, nato še Emkej. "Mitooo!" In je Mito čul in pripomnil: "Pa naj se čuje v kakih razmerah delamo, kar napiši!"
No, zdaj razumete. Še vedno štos na štos. V vsakem trenutku perajt za novo dobacivanje, čeprav so nazadnje nastopali v Tvornici kulture 16. januarja 2015: "Bolani party je tisto bil, kaj si ti nor." Da vzdržujejo stike, imajo facebook skupino, tako komunicirajo zdaj, ko je Lizika le spomin. "Saj ostali, midva z Mitotom recimo, se čujema za kavice, Šuljo se je vrnil v Maribor, pa seveda nič ni povedal, ker taki je, kaj češ."
Očitno smo ustno izročilo in to je v Mariboru najboljše
Brezskrbno(st)
Kar ne pomeni, da je po Sabljastem tigru šel Tekochee v celoti na pavzo. Nak. Emkej je najbolj izpostavljen, zadnja plošča Probaj razumet (2018) je navrgla tri popevke tedna na Valu 202, niti malo ne čudi, da je prejšnji petek gladko lepo nafilal Trg Leona Štuklja, Šuljo je izdal prodorno producentsko ploščo Scrap Metal (2017), medtem ko se je Mito po solo prvencu Egon (2011) kritično izjemno proslavil z Bratstvo in estradstvo (2017). "Spremljamo se, poslušamo to, kar izda vsak od nas, ni pa neke pune kritike," je opisal Emkej. Če pa že vprašaš, dobiš odgovor. "V tako različnih življenjskih in glasbenih filmih smo ... Če poslušate Emkeja, Mitota in mene, smo si res različni. Nismo vsi eno. Puščamo si kreativno svobodo."
Na ključno vprašanje, kako se stara njihov material s treh plošč - Štala v glavi (2003), Adijo, stari, kaki scenarij (2007) in Sabljasti tiger (2014) -, odgovorijo različno. Sniki v svojem stilu pretirava, da so albumi "badass madafaka". Šuljo je, kar Šuljo je, bolj previdno skromen, na realnih tleh. "Vsak album je obeležil obdobje, v katerem je nastal. Vem, kaj sem kot producent hotel doseči v vsakem obdobju na vsakem albumu s posameznimi prijemi. Sabljasti tiger je pokazal, v kakšnem odnosu smo bili: nismo bili več brezskrbni, nismo se več toliko družili. Ne tako kot na Adijo, stari, kaki scenarij. Tam si se zbudil, šel v Liziko in pregural dan."
Predvsem komadi, kot pravijo, ne funkcionirajo več tako, da bi te ponesli danes takega, kot si, ampak te ponesejo v čas, ko so nastali. Kakšen čas pa je to bil, tolarji, Štuk, henganje, delo prek študenta? "Imeli smo dostop do večjega kroga ljudi, kot bi ga imeli najbrž danes. Zanimale so nas punce, brezskrbni smo bili, včasih najbrž tudi neodgovorni, ampak karkoli smo počeli, smo držali skupaj."
Vun? Fitnes!
Tako kot oni se je gotovo spremenil tudi Maribor. Kdo je danes glavni, kje so patroni, kje je Veronika? "Najprej," je spet krenil Sniki, "če bi želel danes it' vun, bi moral najprej malo v fitnes. Pa stari, Maribor se z mlajšo generacijo, ki ostaja tukaj, tako spreminja. Maribor danes vozijo YNGfirefly in taki tipi. Noro. Brez majice skačejo v Udarniku, ko včasih póganje, drugi dan grejo pa plejersko po mestu. Sori, mi tega ne moremo več. Folk si še vedno dela svojo sceno si - ravno tako, kot smo si jo mi."
Kaj je bila njihova scena? "Festivalna dvorana. Hodo sem na Gibonnija in zraven jedo restanega!" se je zarežal Sniki. Dejansko? Scena je bila Gustaf, skejterska scena, ki je združevala kliko. "Stari, jaz sem videl napis Tekochee Kru - takrat še Liquid Crew - prvič na radiatorju na II. gimnaziji." Ali kot je dopolnil Luga: "Imeli smo potrebo po izražanju, nismo pa znali še svoje najstniške jeze izraziti na pravi, kreativni način. Vandali, jebiga. Nisi vedel, kje bi našel svoj kanal. Te si pač farbal radiatorje in kjerkoli napisal MBC Liquid Crew. Bilokje."
Je Tekochee Kru zdaj oni za mlajše to, kar sta bila zanje fanta iz Dandrough z Ko pride bog... (1996)? "Nas sta najbrž vpeljala. Brez njih ne bi razmišljal, kot sem razmišljal. Brez njiju ... Adijo." Ampak še bolj jih je potegnil Splinter, ki je organiziral prvi špil Tekocheega Kruja. Je pa danes razlika v načinu druženja in širini družbe. "Zabave, kjer se posluša najbolj prodoren hip-hop, obstajajo, vendar so omejene na dvajset ljudi. Zaprti krog. Mi se nikoli nismo zapirali, vedno smo mislili na široko. Če si vreji, faca, priji z nami. Stari, Zrće, 2006, čujem kak nekdo suče Adijo, stari. Kak carsko! Danes pa ... Ne vem. Mogoče ne upajo pokazati svojih vrednot. Pri nas si vedno sprejet - saj sam veš, Jaša. Mi nea s kapuco tu sedimo pa ti gušimo pa glumimo."
Ljudine
Ne, res ne. Dali so mi vljudno najmanj topel pir. Nobenih kapuc. Skupaj so v bistvu taki, kot se jih spomniš, da so bili. Kru. Tim. Ekipa. Kar štejejo za največji dosežek. "Da smo še vedno frendi, da lahko normalno sedimo in se zezamo." Milijoni jih torej niso pokvarili? "Ne, rekli smo jim ne, hvala. Ljudine smo. Saj to je vse, kar imaš, ko umreš, ne? Kaj bom zdaj šel rapat v osnovne šole za jurja, ne? Ljudina moraš bit': čisti obraz, čisto srce."
Luga, človek, ki nekaj ve o produktih, je dodal, da Tekochee Kru nikoli ni bil produkt kot produkt, ampak skupek upanja, prepričanja in truda v ustvarjanje. "Nismo šli rapat v Mercator center, da bi dobili par sto evrov. Ne." Verjetno bi pa naredili še kak album več, imeli še kak koncert več, če bi imeli to miselnost. Nekako nerodno gledajo v tla, ampak vsi vseeno trdno prepričani o pravilnosti izbrane poti, ki so jo prehodili. Na "preveč, št'rnajst špilo v KMŠ-ju", na koncerte na Lampijončkih, Večerovem odru, Kurzschlussu.
Ljudina moraš bit': čisti obraz, čisto srce