Ban Dravske banovine Drago Marušič je 12. oktobra 1934 nagovoril slovensko prebivalstvo v slovesnem tonu, ki je klical k narodni enotnosti. Razlog za oblastno napetost je bila smrt jugoslovanskega kralja Aleksandra Karađorđevića, ki je sledila atentatu v Marseillu tri dni pred tem. Dikcija banovih besed, objavljenih na prvih straneh uradnega lista, ni puščala dvomov o usodnosti trenutka za jugoslovansko idejo: "Ta legendarni junak, ki je z mirno samozavestjo kljuboval najhujšim viharjem, ki so kdaj pretresali svet, je moral podleči satanskemu naklepu zločinske roke prav v trenutku, ko naj bi bilo triumfiralo njegovo gigantsko delo, posvečeno visoki ideji miru in složnemu sožitju med narodi. /…/ Iz mučeniške krvi, prelite v Marseillu, naj vzklije nova doba, doba sloge, vzajemnega dela in resničnega jugoslovanskega patriotizma."
Kralj Aleksander je bil najpomembnejša figura generiranja in obstanka jugoslovanske ideje, kar je zgovorno ilustrirala tudi politika SLS kot tedaj največje in najvplivnejše slovenske stranke. Njeni ideologi so v kraljevi osebi že zgodaj združili na videz nezdružljivi ideji (jugoslovanskega) patriotizma in (slovenske) nacionalne zavesti. Minister za notranje zadeve, predsednik jugoslovanske vlade in načelnik stranke Anton Korošec je julija 1928 v Žalcu na odmevni proslavi ob šestdesetletnici slovenskih političnih taborov značilno zaključil: "Obranimo ljubezen do vere, narodnosti in države in do njega, ki močno ljubi slovenski narod, do našega kralja."
Jugoslovanska vlada je že dan po smrti kralja potrdila sklep državnega odbora za pogreb, po katerem je uradno žalovanje trajalo od 9. oktobra 1934 do 9. aprila 1935, pri čemer je bilo prvih šest tednov te dobe opredeljenih kot "doba globoke žalosti"; v tem času se niso smeli odvijati plesi in veselice, medtem ko v času do kraljevega pogreba, ki je bil 18. oktobra 1934, in tri dni po pogrebu niso bile dovoljene nikakršne prireditve ali zabave. Predpisan protokol državnega žalovanja je za čas globokega žalovanja predvidel izobešene črne zastave na vseh stavbah državnih ali samoupravnih organov, za ostalo dobo državnega žalovanja pa so smele biti zastave ob določenih priložnostih izobešene le na pol droga. Državni uradniki so morali v času globoke žalosti nositi črno ovratnico in črn trak na levem rokavu, medtem ko so bili vsi dokumenti državnih organov vso dobo državnega žalovanja črno obrobljeni ter so se pečatili s črnim voskom.
Če upoštevamo, da se miselni svet običajnih ljudi giba daleč od oblastne dikcije, si ni težko predstavljati, da so stroge omejitve državnega žalovanja po smrti Karađorđevića med ljudmi po eni strani sprožale nelagodje, po drugi pa so nudile ugodno polje za medsebojno ovaduštvo in obračunavanje. Kazenski spisi okrožnega sodišča v Mariboru, ki neposredno po smrti kralja zadevajo prestopek zoper čast, sicer opredeljen v kazenskem zakoniku, kažejo, da je prebivalstvo slovenske Štajerske smrt kralja sprejemalo z ravnodušnostjo, k čemur je pri starejši generaciji pripomogel nostalgičen spomin na avstrijskega cesarja Franca Jožefa in odpor do Srbije oziroma Srbov, pri mlajši pa razvoj komunističnega gibanja in razrast nacistične ideologije.
Kralj Aleksander je bil najpomembnejša figura generiranja in obstanka jugoslovanske ideje, kar je zgovorno ilustrirala tudi politika SLS
Težavno je bilo za generacije, ki so bile osebnostno formirane v času Avstro-Ogrske, po letu 1918 sprejemati novo jugoslovansko realnost
