Po tistem, ko so oktobra 1968 odgovorni sklenili, da zaradi predvidenega dviga gladine Drave, ki je bil posledica izgradnje jezu v Melju in hidroelektrarne Zlatoličje, ne bodo porušili še hiš na severni strani Vojašniške ulice, medtem ko je južna že padla (trte ob zidu Vojašniške 8 tedaj nihče ni niti omenil), je januarja 1972 sledil drugi pomembni dogodek. Naravovarstvenik Mirko Šoštarič (1920-1999) in dendrokronolog prof. dr. Rihard Erker (1912-1986) z Gozdarske fakultete v Ljubljani sta s pomočjo izvrtka ugotovila, da je trta na Lentu res posebnost, saj sta dokazala, da je njena starost od 350 do 400 let. Ugotovitev se je povsem skladala z zgodovinskima upodobitvama Lenta na mestnih vedutah iz časa okoli 1657 in 1681, ki sta ohranjeni v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu in na pročelju hiše že prikazujeta razraščeno vinsko trto. O izsledkih je v reviji Sodobno kmetijstvo pisal prof. dr. Lojze Hrček (1916-2003), redni profesor vinogradništva na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, ki je potrdil, da "ni dvoma, da je trta na Lentu najstarejša v Sloveniji, ne zagotavlja pa, da je tudi najstarejša v Jugoslaviji ali celo v Evropi."
Sočasno so stekla tudi prizadevanja za njeno zavarovanje, kar pa ni bilo preprosto. Lent je bil geto, Vojašniško 8 so naseljevali Romi, ki pa so, kot potrjuje tedanji načelnik mariborskega oddelka za notranje zadeve Jaka Rojs, dobili navodilo, da je treba trto varovati. To opozorilo naj bi bili vzeli resno, toda redke ohranjene fotografije govorijo, da je služila kot opora za sušenje perila, levo od nje pa je bil velik kup odpadnega železa s sledovi razlitih mineralnih olj.
Starikava in preobremenjena
Spoznanje, da je to rastlina častitljive starosti, je zavelo tudi v javnosti in leta 1980 je tedanji direktor Kmetijskega zavoda v Mariboru mag. Jože Protner imenoval posebno strokovno komisijo, ki so jo sestavljali strokovnjak za varstvo rastlin mag. Gustav Matis, strokovnjak za vinogradništvo mag. Anton Vodovnik (oba sodelavca Kmetijskega zavoda Maribor) in sodelavec Kmetijskega inštituta Slovenije, sicer strokovnjak za trsničarstvo in selekcijo vinske trte mag. Tone Zafošnik (1927-2012). Skupina si je 31. marca 1980 po prepiru z "varuhi" Romi trto pobliže ogledala in ugotovitve zapisala. Sočasno so opravili prvo rez po daljšem času izostanka tega strokovnega opravila in splošno ugotovili, da je trta v slabem stanju. To je leta 1987 potrdila tudi medvojna stanovalka hiše Frančiška Lašič, ki je povedala, da je njen mož Vinko leta 1943, ko sta se preselila na Lent, "najel nekoga", da je tisto leto in še nekaj naslednjih trto obrezal.
Je v stari žametovki še življenjski potencial?
Pri usmeritvah, kako oskrbovati trto, so se pojavila razhajanja med naravovarstvenim in agronomskim konceptom. Tedanji mestni varuhi naravne dediščine so želeli trto ohraniti takšno, kot je bila - brez posegov žaganja in amputacij -, da bi vsi poganjki v procesu odmiranja ostali nedotaknjeni. To bi pomenilo pristati na pospešen proces odmiranja in odreči se na prvi pogled tveganega postopka revitalizacije rastline. Sklepno dejanje takega, sicer povsem naravnega procesa, bi bilo dokončno odmrtje trte, njeno deblo pa bi bilo danes morda na ogled v kakšnem razstavišču.
Trije prtljažniki katrce
Februarja 1981 je sledil zahteven poseg. Zaradi trdote lesa se običajne ročne žage niso obnesle, zato se je trojica "oborožila" kar z žagami, ki so sicer v rabi za odrezovanje kovinskih materialov. Rez, ki je bolj spominjala na drvarjenje, je trajala štiri ure. Odžagane krake so odpeljali s prizorišča in po opisnem pojasnilu jih je bilo toliko, da so z njimi napolnili tri prtljažnike znamenite "katrce" (renault 4), službenega vozila tedanjega Kmetijskega zavoda Maribor. Na srečo se je eden od tedaj odrezanih krakov ohranil in ga lahko danes vidimo razstavljenega v Hiši Stare trte.
