Darka Zvonar Predan
Niso si podobne samo srečne družine, ampak tudi totalitarni sistemi. Ta misel se mi je, skupaj s podobami, odtisnjenimi v spomin z obiskov raznih pomnikov zla od Auschwitza do Golega otoka, da naših hudih jam niti ne omenjam, kar naprej vsiljevala, ko sem, ne tako dolgo tega, v vročem februarskem popoldnevu kamboške prestolnice stopala po hodnikih Tuol Slenga, nekdanjega zapora za dejanske in namišljene nasprotnike Rdečih Kmerov, imenovanega tudi S-21, in zdaj spremenjenega v muzej genocida. Tudi oči nad maskami kitajskih turistov, novi koronavirus je že začenjal svojo uničujočo pot po Aziji in naprej, niso mogle skriti zgroženosti, čeprav bi si upala staviti, da jim je vodič prihranil razlago, kako izdatna je bila, z orožjem in idejami, pri krvavem početju Rdečih Kmerov pomoč njihove države, maoistične Kitajske. Saj tudi Američani najbrž ne slišijo prav radi očitkov o krivdi ZDA, ki so, potem ko so v letih vietnamske vojne s svojim skrivnim programom bombardiranja komunističnih postojank v Kambodži pripomogle k vzponu Rdečih Kmerov, dvignile roke od te nesrečne države in izročile njene ljudi na milost in nemilost kmerskim klavcem. In koliko je vedela o nezaslišanem nasilju nad kamboškim ljudstvom moja generacija, odraščajoča v Titovi "neuvrščeni" Jugoslaviji, podpirajoči Pol Potov komunistični režim? Nič.
Uradno je Kambodža ustavna monarhija s kraljem Norodom Sihamonijem, nekdanjim baletnikom, ki pa ne vlada. Na prestol je sedel po volji svojega očeta, politično veliko dejavnejšega kralja Norodom Sihanouka, ki je efektivno postal suveren države leta 1953, ko se je Kambodža osamosvojila izpod francoske kolonialne oblasti. Na prestolu je bil do leta 1970, ko ga je ob podpori ZDA odstavil njegov lastni general Lon Nol. Umaknil se je v izgnanstvo na Kitajsko, začel podpirati tudi komunistično gibanje Rdečih Kmerov in tako tudi sam pripomogel k rasti njihove vojske.
Nič več šola, ampak ječa
Rdeči Kmeri, ki so se povzpeli na oblast po državljanski vojni, potem ko so svoj dolgoletni gverilski upor okronali s strmoglavljenjem (proameriškega) generala Lon Nola, so vpeljali radikalne ukrepe, katerih cilj je bila ustanovitev utopične agrarne družbe. Odpravi religije, šol in denarja, množičnemu preseljevanju mestnega prebivalstva na podeželje in surovemu preganjanju dejanskih ter namišljenih političnih nasprotnikov sta se pridružila še protivietnamska histerija in skrajni nacionalizem. Izobraženci so postali državni sovražnik številka ena, za strpanje v zapor ali smrt je zadoščalo, da si nosil očala ali znal kak tuji jezik. Država je postala eno samo veliko koncentracijsko taborišče, kjer se je še tako majhen prekršek končal s smrtjo. Natančno število žrtev surovega Pol Potovega režima, tako tistih, ki so jih na zverinski način pobili na tako imenovanih poljih smrti, kot onih, ki so umrli zaradi lakote, bolezni in izčrpanosti, ne bo najbrž nikoli znano, suče pa se menda okrog dveh milijonov, kar je četrtina takratnega prebivalstva. Inteligenca, višji in srednji sloj so bili iztrebljeni, kar se družbi in njenim ključnim podsistemom, kot sta zdravstvo in šolstvo, maščuje še danes.
Deček Phal gre v zapor
Zverinstva Tuol Slenga je preživela le peščica odraslih, ki so obvladali veščine, uporabne za njihove krute ječarje, in nekaj otrok. Med njimi je bil Phal Norng Chan, letnik 1970. Starše je izgubil v zaporu S-21, očeta že leta 1978, mamo 1979. Njegova zgodba je opisana v knjigi Skrivnost dečka iz S-21, s podnaslovom Zgodba o družini, ljubezni in trudu, kako po genocidu Rdečih Kmerov ponovno normalno zaživeti. Kupiti jo je mogoče iz Phalovih rok kar na muzejskem dvorišču.
Phal je rasel v pokrajini Kampot na jugozahodu Kambodže kot drugi najmlajši sin v družini s sedmimi otroki. Oče, štiri leta mlajši od mame, je bil mizar, strokovnjak za pagode, ki mu v provinci z budistično večino in muslimansko manjšino ni zmanjkalo posla, mama je imela polne roke dela z gospodinjenjem in kmetijo. Družini je kar dobro šlo, poleg koz in bivolov so imeli celo svojega slona, ki ga je imel mali Phal še posebno rad. Skratka, Phal je imel lepo, zadovoljno otroštvo, ki pa ga je bilo konec po prihodu Rdečih Kmerov na oblast. Ti so kot gverilci sicer nadzorovali Phalovo rodno vas že od zgodnjih sedemdesetih. Pravzaprav je bil kraj, kjer je živela Phalova družina, ujet med dve coni, tisto, ki so jo obvladovali Rdeči Kmeri, in ono, ki jo je nadzorovala vojska generala Lon Nola. Po Pol Potovi zmagi so Rdeči Kmeri Phalovo družino, Phal je imel pet let, njegov najmlajši brat pa dve, preselili v drugo vas, oddaljeno kakšnih 45 kilometrov od prestolnice.
Phalovi družini so vzeli njihovo največjo vrednost, živali, tudi Phalovega ljubljenega slona
Pod kupom cunj
Phal, najstarejši med otroki, je po svojih močeh skrbel zanje. Ko so Rdeči Kmeri pred prihodom vietnamske vojske, ki je zavzela Phnom Penh, v naglici zapustili taborišče in odpeljali v smrt še zadnje žrtve, je Phal skril otroško skupinico pod velikanski kup vlažnih, smrdečih cunj, oblačil, ki so jih bili morali ob prihodu v taborišče sleči zaporniki. Tam so se prestrašeni otroci, dojenčka sta bila že tako oslabela, da nista dala od sebe niti glasu, skrivali nekaj dni, dokler jih niso našli vietnamski vojaki. Najmlajši otročiček je bil ob prihodu tujih rešiteljev že mrtev.
Kratka in počasna roka pravice
Kako se Kambodža po genocidu in državljanski vojni spopada s spravo, je vprašanje, zanimivo tudi za našo deželo. V knjigi o Phalu najdemo zgodbo o Pai in Pinu, žrtvi in morilcu. Pin je zakrivil smrt Painega moža in to zanikal, potem pa sta živela v isti vasi dolgih 30 let. Vendar Pai ni želela Pinove smrti, ni hotela, da bi bila njegova žena vdova in otroci brez očeta.
No, gotovo so tudi drugačne zgodbe. In sojenje vrhovnim krivcem? Phal je pričal proti "tovarišu Duchu", kot so klicali poveljnika zapora S-21. Leta 2010 je posebno sodišče, ustanovljeno leta 2006 in delujoče ob podpori Združenih narodov (ZN), Ducha obsodilo na 35 let zapora, nato so mu kazen podaljšali na dosmrtno ječo. Bil je prvi obsojenec in je še vedno zapisan v kamboško zgodovino kot eden redkih, ki so odgovarjali za zločine, storjene med letoma 1975 in 1979.
