Štirje jezdeci slovenske demokracije: Je srečanje kaj več kot protokolarni fototermin?

V prednovoletnem obdobju, ko otroke razveseljujejo dobri možje obdarovanja, se po zaslugi Boruta Pahorja, najbolj izkušenega in najbolj funkcijsko trofejnega politika slovenske postosamosvojitvene faze, srečujejo štirje predsedniki. Gre za nekakšno neformalno, koordinativno srečanje najvišjih predstavnikov političnih, izvršnih in zakonodajnih institucij, katerega namen je slej ko prej iskanje najmanjšega skupnega političnega imenovalca. Pahor, čigar karierni dosežek je politični hattrick, je v predsedniški palači ta teden gostil predsednika državnega zbora Dejana Židana, predsednika vlade Marjana Šarca in predsednika državnega sveta Alojza Kovšco. Štirje predsedniki so iskali nacionalni politični skupni imenovalec pri političnih temah, ki zaznamujejo aktualni politični trenutek v državi, na področjih od arbitraže mimo spremembe volilne zakonodaje in ustanovitve pokrajin do okoljske problematike.
Kdo so torej štirje predsedniki, so politične avtoritete, so resni in kredibilni nosilci oblasti, imajo prezenco, voditeljsko karizmo, so sposobni delovati enotno, ko gre za nacionalne interese? To so vprašanja, ki se zastavljajo ob srečevanju štirih predsednikov, ki ga je uvedel predsednik Pahor na začetku svojega prvega predsedniškega mandata, še pred tem, ko se je odpovedal svoji moralni avtoriteti v predsedniški funkciji. Je srečanje štirih predsednikov kaj več kot protokolarni fototermin?

Sistem kontrole in ravnotežij razpada v živo

"Ključno je, da štirje predsedniki predstavljajo temeljne relacije sistema kontrole in ravnotežij (angl. checks and balances) v demokraciji. Vsaka veja oblasti mora svojo vlogo odigrati, vendar pa se morajo istočasno tudi kontrolirati, ne glede na njihove morebitne osebne simpatije ali antipatije. Morajo pa sodelovati in se spoštovati," vlogo štirih predsednikov in njihovo sodelovanje oriše politologinja dr. Simona Kustec Lipicer, v prejšnjem mandatu vodja poslanske skupine SMC. In nadaljuje v kritičnem tonu: "Pri nas se zdi, da naš osnovni sistem demokracije, ki se kaže pri delu političnih institucij, pravzaprav obstaja samo še na papirju. Celo več od tega - dogodki zadnjega časa celo nakazujejo, da nam sistem demokracije z vidika delovanja političnih institucij razpada pri živem telesu. To so resne ugotovitve."

Kovšca: Z vetom v prvi plan

Novinec v političnem prerivanju med institucijami je predsednik državnega sveta Alojz Kovšča, ki politično deluje precej bolj opazno, kot je bilo to doslej značilno za nosilce njegove funkcije. Državni svet je sprejel že celo vrsto vetov na sicer zelo malo vloženih zakonov, ki so bili sprejeti v državnem zboru v tem mandatu. Kar nekaj vetov je bilo nato z vidika državnega sveta uspešnih, ker se ni potrdilo glasovanje v državnem zboru, kar je pomemben signal, opaža Kustec Lipicerjeva. Ko je prišlo do sistemsko usodnih vetov, povprečnina v povezavi s proračunom na primer, se je na koncu izkazalo, da je šlo le za vihar v kozarcu vode: "Skoraj se zdi, da je že konec sveta, nato pa se čudežno zadeve pomirijo in se najde 46 glasov in več, ki jih vlada v resnici nima." Do sedaj je po njenem ena od prevladujočih podob aktualnega mandata, da je celotna vladajoča koalicija brez programske identitete, stranke dejansko vladajo sebi in svojim izbrancem, kar zna še nekaj časa funkcionirati, bodo pa zelo tragične posledice, ko se bo to zaključilo.
Kustec Lipicerjeva ne deli mnenja kritizerjev dela in vloge državnega sveta, ki se ponavadi osredotočajo na lik in delo predsednika Kovšce, ki ne skriva političnih povezav z največjo opozicijsko stranko v državnem zboru. "Državni svet se pravzaprav neprestano bori za svoj obstanek. V obdobju zadnjih dveh mandatov je spet bolj intenziviral svoje delovanje, kar je navzven vidno iz povečanega števila sprejetih vetov. S širše družbene perspektive pa je pozitivna vloga državnega sveta, da je zdaj postal telo za javno razpravo o aktualnih tematikah," opaža Kustec Lipicerjeva in opozarja, da gre v obeh domovih slovenskega parlamenta za preplet političnega in interesnega odločanja, ki se tudi vedno bolj prelivata iz enega v drugega.

​Šarec daje šibkim emocionalno podporo

"Najprej je treba ugotoviti, koliko realne moči ima kdo za sabo, o čem odloča. Državni svet je tukaj zelo hendikepiran in predsednik državnega sveta se je odločil za nek stil, ki doslej ni bil v veljavi. Precej uporablja twitter in individualno izpostavljanje lastnih stališč o vseh možnih temah, tudi o tistih, ki jih državni svet ne obravnava in se ne tičejo organa, ki ga vodi, in o tem izreka svoja stališča," pa politični stil Kovšce oriše dr. Igor Lukšič, politolog in bivši politik, nekdanji predsednik SD. Kovšci pripiše izrazito nedržavniško ravnanje, saj ne bi bilo treba, da se četrti človek v državi spušča na to raven.
O svojem nasledniku v funkciji predsednika SD Dejana Židana, predsednika državnega zbora, Lukšič izpostavlja, da se je usedel na to mesto kot večina njegovih predhodnikov in da te funkcije ne uporablja za promocijo svoje stranke, hkrati pa tudi ne za promocijo državniške drže. Sploh prvo mu nekateri v stranki, ki jo vodi, tudi očitajo. "Židan ohranja enakopravno držo vseh strank, ki nastopajo v državnem zboru. Prav tako ne gre v bolj agresivno držo voditelja, ki bi rad kaj iz države naredil. Bolj streže predstavam, ki pa so na Slovenskem konservativne, zadovoljni smo s tem, kar je. Politiki puščajo močnim, da delajo svoje," posledice politične (ne)aktivnosti svojega strankarskega borca izpostavi Lukšič.

Pahor ni šel po Janševi in Kučanovi poti

Kot pomembno okoliščino dolge politične kariere predhodnika na mestu predsednika SD, zdaj predsednika republike Pahorja, Lukšič izpostavlja, da si v celotni dolgotrajni karieri v primerjavi z Milanom Kučanom ali Janezom Janšo ni zgradil močne ekipe, mreže podpornikov, za katerimi stojijo realni interesi: "To je po eni strani hendikep, če bi hotel državo resno peljati v določeno smer. Po drugi strani pa je to dober položaj, saj pri svojih intervencijah ni nobenemu zavezan." Glede moralne razsežnosti njegovega predsedovanja Lukšič izpostavlja, da ima vsako njegovo dejanje še vedno tudi moralno dimenzijo, ne samo politično. "Na osnovi tega, kar on presoja, mi vemo, kaj je dobro in kaj je zlo. Ne glede na to, da se je razglasil, da ni moralna avtoriteta."
Kako pomembni sta pri nekaterih temah, sploh zunanjepolitičnih, politična uigranost in enotnost najvišjih nosilcev politične oblasti, priča na primer aktualni učbeniški odnos Hrvaške do arbitraže, kjer Hrvati neomajno enotno vztrajajo pri stališču, ki je sicer mednarodno pravno sporno, a žanjejo v odnosu do Slovenije, ki je politično na tej temi razklana, pomembne uspehe.
"Hrvaška je žal zanje to enotnost dobila v vojni proti Srbiji. Mi si ne želimo, da bi prišli do te enotnosti, ki jo oni imajo. To je njihova prednost, so pa zanjo plačali visoko ceno. Hrvaški interes se je v tej vojni jasno definiral. Zmeraj stojijo skupaj. Mi smo v vojni tudi stopili skupaj, nato pa se je zgodila bitka za interpretacijo, kaj se je zgodilo ob osamosvojitvi. Tukaj imamo mi velike razlike, ena stran drugo obtožuje, da je izdajalska. Tega si Hrvatje ne privoščijo," strukturne razloge za slovensko razklanost in hrvaško enotnost oriše Lukšič.
Nekateri nosilci politične oblasti pri nas po njegovem menijo, da so notranjepolitične bitke enostavno prenosljive v mednarodni prostor. "To nas ogromno stane, v mednarodnem prostoru izgubljamo bitko za bitko. Naša politična elita v tem segmentu še ni spoznala, da lahko največ narediš za trdno mednarodno pozicioniranje države, ne glede na to, ali si na oblasti ali tudi, ko si močna opozicija," zaključi Lukšič.